NA KOŽO
Kolumna Vesa Stojanova: Vloga
Ljudi moraš prepričati, da ti verjamejo in zaupajo, potem bodo tudi spoštovali in izvrševali tvoje ukrepe.
Odpri galerijo
Vse odkar so decembra lani začeli uporabljati prva cepiva proti koronavirusu, ki že leto dni bolj ali manj zaznamuje način našega življenja, so se začeli pojavljati tudi glasovi proti cepljenju. Sprva so bili še dokaj oprezni – oglašali so se najverjetneje le tisti, ki so bili tudi v »normalnih« časih proti kakršnemu koli cepljenju – a zdaj je, sodeč po zapisih na družabnih medijih, strah pred cepivom proti covidu-19 zajel še več ljudi.
To navsezadnje kažejo tudi ankete, ki jih delajo v posameznih poklicnih skupinah, kjer se pripravljenost ljudi za cepljenje vrti okoli 60 odstotkov. In če je torej več kot tretjina prebivalstva nezaupljiva do cepljenja proti virusu, ki nas je za leto dni zaprl za stene domov, onemogočil normalno delo in življenje, je nekaj narobe. Kljub relativno negativnim izkušnjam ustavljanja javnega življenja je torej še vedno kar lep del prebivalstva v negotovosti, kaj storiti. Zdaj, ko se je izvedelo, da so imeli v Avstriji dva huda zapleta po drugem odmerku cepiva, eden naj bi celo umrl, pa se je ta negotovost najbrž še okrepila.
In v takih primerih bi morale v ospredje stopiti oblasti. Z rahločutno in dobro zastavljeno kampanjo bi morale pripravljati in prepričevati ljudi, da je pravzaprav zadostna precepljenost prebivalstva najboljše zagotovilo za vrnitev življenja v normalo. A očitno ta vlada ne zna drugače upravljati krize kot z ukazi in avtoritarnimi ukrepi. Zdaj govorijo, da se bodo morali tisti, ki se ne bodo cepili, še naprej testirati, če bodo hoteli kakor koli sodelovati v javnem življenju.
Tako je očitno najlažje, nekaj ukazati in potem z represijo poskušati vzdrževati videz nekakšne urejenosti. Vloga normalne in demokratične države je povsem drugačna. Ljudi moraš prepričati, da ti verjamejo in zaupajo, potem bodo tudi spoštovali tvoje ukrepe. Brez tega bodo nezaupljivi. Sicer pa, kako naj bi zaupali oblasti, ki ljudi že 141 noči drži pod policijsko uro, čeprav doslej še niso javnosti predstavili niti enega samega dokaza, da ta ukrep kakor koli prispeva k zmanjšanju okuženosti s koronavirusom. Prispeva sicer k polnjenju državne blagajne zaradi izrečenih kazni, k osnovnemu namenu, zaradi katerega so jo sploh uvedli, pa nikakor ne.
To navsezadnje kažejo tudi ankete, ki jih delajo v posameznih poklicnih skupinah, kjer se pripravljenost ljudi za cepljenje vrti okoli 60 odstotkov. In če je torej več kot tretjina prebivalstva nezaupljiva do cepljenja proti virusu, ki nas je za leto dni zaprl za stene domov, onemogočil normalno delo in življenje, je nekaj narobe. Kljub relativno negativnim izkušnjam ustavljanja javnega življenja je torej še vedno kar lep del prebivalstva v negotovosti, kaj storiti. Zdaj, ko se je izvedelo, da so imeli v Avstriji dva huda zapleta po drugem odmerku cepiva, eden naj bi celo umrl, pa se je ta negotovost najbrž še okrepila.
In v takih primerih bi morale v ospredje stopiti oblasti. Z rahločutno in dobro zastavljeno kampanjo bi morale pripravljati in prepričevati ljudi, da je pravzaprav zadostna precepljenost prebivalstva najboljše zagotovilo za vrnitev življenja v normalo. A očitno ta vlada ne zna drugače upravljati krize kot z ukazi in avtoritarnimi ukrepi. Zdaj govorijo, da se bodo morali tisti, ki se ne bodo cepili, še naprej testirati, če bodo hoteli kakor koli sodelovati v javnem življenju.
Tako je očitno najlažje, nekaj ukazati in potem z represijo poskušati vzdrževati videz nekakšne urejenosti. Vloga normalne in demokratične države je povsem drugačna. Ljudi moraš prepričati, da ti verjamejo in zaupajo, potem bodo tudi spoštovali tvoje ukrepe. Brez tega bodo nezaupljivi. Sicer pa, kako naj bi zaupali oblasti, ki ljudi že 141 noči drži pod policijsko uro, čeprav doslej še niso javnosti predstavili niti enega samega dokaza, da ta ukrep kakor koli prispeva k zmanjšanju okuženosti s koronavirusom. Prispeva sicer k polnjenju državne blagajne zaradi izrečenih kazni, k osnovnemu namenu, zaradi katerega so jo sploh uvedli, pa nikakor ne.