Komentar Aleša Andloviča: Vsi ali nihče

»Tri ure sem čakal v vrsti na hitro testiranje,« mi je pred dnevi dejal prijatelj, zaposlen v prosveti. Pred časom je bil v stiku z osebo, ki je kasneje zbolela za virusom, in ni želel tvegati. Na njegovo srečo je bil test negativen, a mu ponovno neprijetno potiskanje vatirane paličice v nos ni ušlo že čez nekaj ur. Zakaj? Ker je delavec v športu. V naši preljubi deželi na sončni strani Alp pač za vsako »sekto« veljajo svoja pravila. Če na primer za trgovce, ki so dnevno v kontaktu s strankami, zadostuje že sedemdnevni negativni test, pa pri športnikih, trenerjih in funkcionarjih ta test pred tekmovanji ne sme biti starejši od 24 ur.


Povedano bolj plastično. Marsikomu se lahko v bližnji prihodnosti primeri, da bo v enem tednu tudi večkrat stal v vrsti za brezplačno testiranje. Šport pač ne pozna praznikov in ne dni v tednu, tekme pa so lahko tudi večkrat na teden. Da absurd ne more biti večji, morajo člani športnih kolektivov zdaj, ko se ukrepi iz tedna v teden bolj sproščajo, na množična testiranja, medtem ko so ti isti športniki v najvišjih kakovostnih razredih slovenskega športa v časih, ko je bila epidemija na vrhuncu, lahko brez testov in brez kakršnih koli drugih omejitev nastopali na istih tekmovanjih.

Komur je padlo na pamet, da uvede za športnike pravilo negativnega testa, ki ne sme biti starejši od 24 ur, pač nikoli ni deloval v športu. Panogi, za katero (včasih celo politiki) trdijo, da je ime slovenske države ponesla v svet. Pa mačehovski odnos države do svojega največjega promotorja ne bi mogel biti večji. Pri vseh PKP-jih ni bilo niti enega, ki bi kakršno koli pomoč namenil športnikom in športnim kolektivom. Svoj delež pogače so dobili gasilci, pa kulturniki in predvsem gospodarstveniki.

Na šport pa so vsi pozabili, tudi tisti, ki na kakšni pomembni tekmi na tribuni iz VIP-lože umirjeno mahajo s slovensko zastavo. A se le delajo, da jim je mar za slovenski šport, sicer bi mu namenili kaj več kot le povračilo za nabavo hitrih testov.