NA KOŽO
Komentar Aleša Andloviča: Analfabeti
Posledice pandemije ne bodo vidne le na gospodarstvu, ampak predvsem na naših, že tako ali tako motorično hendikepiranih otrocih.
Odpri galerijo
Foto: Jure Eržen/delo
Strokovnjaki z najrazličnejših področij kar tekmujejo, kateremu bo »znanstveno« uspelo dokazati, katera izmed gospodarskih panog je v času pandemije izgubila največ. Verjetno bomo zaprtje tovarn s po nekaj sto delavci v Ormožu in na Ravnah na Koroškem lahko statistično zapisali pod rubriko zaprto zaradi pandemije, a le redko kdo se zaveda, da bodo posledice pandemije vidne šele čez nekaj let. Pa ne samo na gospodarstvu, predvsem na naših otrocih.
Da so gibalne sposobnosti otrok v osnovni šoli iz leta v leto slabše, so že pred pandemijo opozarjali tako učitelji športne vzgoje kot tudi strokovnjaki s tega področja. »Če bi vzel tvoj šolski športno-vzgojni karton iz petega razreda in ga primerjal s kartonom s povprečnim petošolcem današnjega časa, bi bili tvoji rezultati za dobro tretjino boljši,« mi je pred časom dejal izkušeni športni pedagog. Omama sodobnega časa z računalniki, pametnimi telefoni in tablicami je pač prevelika, otroci namesto da plezajo po drevesih, raje sedijo (še bolje je ležijo) in se predajajo virtualnemu svetu.
Starši zaradi pomanjkanja časa in predvsem volje prispevajo svoj delež, saj so konec koncev idoli svojih otrok. No, vsaj v mladih letih. Zatem otroci postanejo stereotipi svojih vzornikov, več časa preživijo sede ali leže, kot pa da bi se gibali. Kot da težave že ne bi bile zadostne, je pandemija postavila še piko na i. Zaradi ukrepov je (bilo) prepovedano še izvajanje športnih dejavnosti, kar zagotovo ne bo prineslo pozitivnih učinkov.
Najbolj črnogledi delavci v športu so prepričani, da nam je pandemija odnesla naslednjo generacijo športnikov. Naših največjih ambasadorjev.
Športno treniranje prek zooma ne s strokovnega ne s človeškega vidika ni sprejemljivo. Četudi nas ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Simona Kustec na kakšni seji državnega zbora preseneti z nadvse umno izjavo, da je športno treniranje prek zooma nadvse dobra alternativa klasičnemu treniranju. Če je že ministrica takšnega mnenja, potem zadnja odločitev, da osnovne šole od letošnjega leta ne bodo več dobile denarja za izvajanje dodatnih športnih dejavnosti, sploh ne preseneča.
Ta denar so v večini primerov porabili za otroke prve triade, za plavanje, pa igre z loparji, razne igre in razvijanje motoričnih sposobnosti. A potem se ne smemo čuditi, če bodo otroci postali motorični analfabeti in bodo rezultati na športno-vzgojnih kartonih še slabši od sedaj že tako ali tako slabih.
Posledice pandemije ne bodo vidne le na gospodarstvu, ampak predvsem na naših, že tako ali tako motorično hendikepiranih otrocih.
Da so gibalne sposobnosti otrok v osnovni šoli iz leta v leto slabše, so že pred pandemijo opozarjali tako učitelji športne vzgoje kot tudi strokovnjaki s tega področja. »Če bi vzel tvoj šolski športno-vzgojni karton iz petega razreda in ga primerjal s kartonom s povprečnim petošolcem današnjega časa, bi bili tvoji rezultati za dobro tretjino boljši,« mi je pred časom dejal izkušeni športni pedagog. Omama sodobnega časa z računalniki, pametnimi telefoni in tablicami je pač prevelika, otroci namesto da plezajo po drevesih, raje sedijo (še bolje je ležijo) in se predajajo virtualnemu svetu.
Starši zaradi pomanjkanja časa in predvsem volje prispevajo svoj delež, saj so konec koncev idoli svojih otrok. No, vsaj v mladih letih. Zatem otroci postanejo stereotipi svojih vzornikov, več časa preživijo sede ali leže, kot pa da bi se gibali. Kot da težave že ne bi bile zadostne, je pandemija postavila še piko na i. Zaradi ukrepov je (bilo) prepovedano še izvajanje športnih dejavnosti, kar zagotovo ne bo prineslo pozitivnih učinkov.
Najbolj črnogledi delavci v športu so prepričani, da nam je pandemija odnesla naslednjo generacijo športnikov. Naših največjih ambasadorjev.
Foto: Jure Eržen/delo
Športno treniranje prek zooma ne s strokovnega ne s človeškega vidika ni sprejemljivo. Četudi nas ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Simona Kustec na kakšni seji državnega zbora preseneti z nadvse umno izjavo, da je športno treniranje prek zooma nadvse dobra alternativa klasičnemu treniranju. Če je že ministrica takšnega mnenja, potem zadnja odločitev, da osnovne šole od letošnjega leta ne bodo več dobile denarja za izvajanje dodatnih športnih dejavnosti, sploh ne preseneča.
Ta denar so v večini primerov porabili za otroke prve triade, za plavanje, pa igre z loparji, razne igre in razvijanje motoričnih sposobnosti. A potem se ne smemo čuditi, če bodo otroci postali motorični analfabeti in bodo rezultati na športno-vzgojnih kartonih še slabši od sedaj že tako ali tako slabih.
