Komentar Alje Fabjan: Generacija Z
Začelo se je novo študijsko leto, minil je teden otroka. Vsaj v tem tednu v letu mladi postanejo družbi malce bolj vidni. In sem in tja si kdo celo zastavi vprašanje, kdo pravzaprav so.
Medtem ko vrtčevske in šolske prostore zasedajo pripadniki generacije alfa, o katerih še ne vemo veliko, predvsem zato, ker so še osebnosti v nastajanju, študijske klopi zaseda generacija Z, o kateri vemo že kar precej. Z-jevci, rojeni po letu 1995, že nekaj časa vstopajo tudi na delovni trg. In to zelo odločno. Zelo drugače od nas, milenijcev, generacije Y. Ki se bomo Z-jevcem morali začeti umikati. Če ne želimo, da nas pohodijo. In če se ne bomo pripravljeni od njih ničesar naučiti.
Pripadniki generacije Z so rojeni s tehnologijo v roki. Ko pridejo na svet, se pred njimi pogosto še pred maminim obrazom pojavi zaslon telefona. In čas je za prvi selfie. Ker odraščajo s tehnologijo, je njihova koncentracija slabša, najbolje naj bi sprejemali informacije, ki so posredovane v enem stavku ali nekaj sekundah. Ker so bili ustvarjeni v takšnem svetu, so seveda ustvarjeni prav za tak svet. In le oni v njem plavajo kot ribe v vodi.
Vzornikov ne iščejo v svojih starših. To ne bi imelo nobenega smisla, saj so zanje dinozavri, neprilagojeni temu svetu in tako zapisani skorajšnjemu izumrtju. Vzornike poiščejo v vplivnežih, ljudeh iste generacije, ki jih najdejo na zaslonu. Zapisani so multitaskingu, hiperpozornosti, delajo vse naenkrat, saj to tako zmorejo kot tudi morajo. Njihovi poklici ne bodo znotraj poznanega, ampak izven vseh predstavljivih okvirjev, zato potrebujejo interdisciplinarno znanje, saj morajo biti pripravljeni na to, da bodo šli čez meje. Tako geografske kot tudi čez meje lastnega telesa in psiholoških zmogljivosti.
Njihov konkurent ni vrstnik iz sosednjega bloka, ampak ves svet, pa naj gre za tekmeca na službenem ali ljubezenskem področju. Niso ujetniki ideologije, vere, niti lastnega spola več ne. Vsak s svojim moralnim in etičnim kompasom hodijo po svetu odprtih oči. Ko opazijo priložnost, ne umaknejo pogleda, ampak jo zgrabijo za vrat. Želijo delati zase, uresničevati svojo idejo in vizijo, če pa že delajo za koga drugega, želijo to delati pod lastnimi pogoji. Zahtevajo pošteno plačilo in dovolj prostega časa.
Nočejo najprej imeti in potem živeti, hočejo živeti zdaj. Posmehujejo se našemu vodilu »delam več, da zaslužim več, da porabim več in da imam več«. Vedo, da potrebujejo predvsem čas, da bodo lahko uživali v tem, kar imajo. Česar pa nimaš, če stalno delaš več. Zato zasledujejo načelo trajnosti, pozorno berejo etikete na izdelkih, so okoljevarstveniki v akciji in ne potrošniki za vsako ceno.
So odgovorni in samostojni, nomadi, ki se selijo tja, kjer vidijo zase več priložnosti. Beseda tveganje ima zanje drugačen pomen, saj so se rodili in živijo v obdobju stalne finančne krize. Ker jih je strah izgorelosti, so se pripravljeni z vsemi sredstvi boriti za uravnotežen življenjski slog. Hočejo delati manj in uživati več.
Razumete? Gledali so nas. In nas videli. In se naučili. Zato se ne zgražajmo nad njimi. Raje se vprašajmo, ali smo tudi mi zmožni videti njih. In se od njih morda celo kaj naučiti?
