Komentar Alje Fabjan: Ožigosani
Že nekaj tednov morajo zaposleni voditi malce bolj podrobno evidenco o svojem delovnem času. Zabeleženo mora biti, kdaj pridejo na delovno mesto, kdaj z delovnega mesta odidejo ter koliko časa vmes počivajo. To naj bi veljalo za vse, tudi za tiste, ki delajo od doma. Ki pa, upam da, ne beležijo ur prihoda na delovno mesto in odhoda od tam, ampak dejanske ure dela. Kar je vsaj malo bolj smiselno.
Uvedba tega, čemur večina še vedno pravi enostavno štempljanje, naj bi bila v korist tako delodajalcem kot tudi zaposlenim. Prvim naj bi omogočilo večji pregled nad tem, koliko kdo dela, drugim pa izplačilo ur dela zunaj delovnega časa ali omejitev le-teh. Glede na to, da se beleži le, kdaj kdo dela, ne pa tudi, kaj zares dela, ter da je seznam izjem, ki jim evidenc ne bo treba voditi, kar dolg, močno dvomim, da bo namen dosežen.
Če se sprašujemo o tem, zakaj bi sploh delali kar koli, velikokrat slišimo, da pač moramo. Ker za delo prejmemo denar, ki ga pač nujno potrebujemo. Kar je res. In seveda se razume, da je denar za nekatere edina motivacija, da zjutraj vstanejo iz postelje in se premaknejo na delovno mesto. Pa naj bo to v drugi sobi ali v drugem mestu. Se poštempljajo, nato pa poskusijo z minimalnim vložkom energije preživeti čas do minute, ko se lahko odštempljajo.
Je pa tudi res, da v primeru, ko je denar edina motivacija za delo, minute tečejo bolj počasi kot v primeru, da nas motivira še kaj drugega. Če recimo ob delu občutimo zadovoljstvo, da v tem, da je delo dobro opravljeno, vidimo nekakšno potrditev, morda celo občutimo ponos.
Nekateri zatrjujejo, da v svojem delu celo uživajo, da bi se na delovno mesto vračali celo, če bi zadeli glavni dobitek na loteriji. Morda jim težko verjamemo, a definitivno takšnim minute, preživete ob delu, tečejo hitreje. Verjetno niti ne gledajo na uro, v nasprotju s tistimi, ki na delovnem mestu vztrajajo do zadnje le zaradi štampiljke. In zato ne vidim prav veliko smisla v tem, da se minute štejejo, enim in drugim.
V bolj severnih državah lahko vidimo primere dobrih praks v obliki fleksibilnega ali skrajšanega delovnega časa. V nekaj primerih se je izkazalo, da šesturni delovnik prinese manj bolniških odsotnosti v primerjavi z dve uri daljšim, hkrati pa se poveča učinkovitost delavcev. Torej: v dveh urah manj naredijo več kot v dveh urah več. Kako je to možno? In zakaj še vedno merimo in beležimo čas in ne učinkovitosti? Namreč, če se dela, še ne pomeni, da bo narejeno. In če je narejeno, še ne pomeni, da je narejeno dobro.
Ključna za dobro narejeno delo je motivacija, ki prihaja iz naše notranjosti, ne od zunaj, v obliki kazni in nagrad. A takšne nas nikjer ne učijo. Vzgoja malčkov temelji na štampiljkah in kazenskih stolih, šola naše delo prevede v številke, točke dobivamo, če redno hodimo na fakulteto ali pa v isto trgovino. Za razvoj notranje motivacije nimamo niti časa niti priložnosti. Kar je velika škoda. Kajti če nam uspe prižgati ta notranji ogenj, bo gorel večno. Štampiljke pa kar hitro zbledijo.
