Komentar Alje Fabjan: Sočutje
V marcu se zvrstita kar dva praznika žensk, najprej dan žena in nato še materinski dan. Prvi že kar nekaj desetletij predstavlja dan, ko ženske dobijo kakšno rožo, ko mož morda izjemoma namesto njih pomije posodo. Na materinski dan otroci mamam podarijo nekaj, kar so izdelali v vrtcu ali šoli, mama od silne ganjenosti potoči par solzic.
Ženskam, ki praznujejo oba praznika in so torej tudi mame, točenje solza pogosto ni tuje. Pritiski družbe in njih samih v smeri popolnosti v obeh vlogah postajajo vse hujši. Kot ženske morajo izgledati dobro, biti karierno uspešne, biti popolne ljubimke, kuharice, čistilke in zraven imeti še kakšen zanimiv hobi. Kot predane mame morajo skrbeti za otrokov optimalni telesni razvoj ter zdravo prehrano vse od njegovega rojstva pa do, v današnjih časih, malodane svoje smrti. Morajo biti njegove taksistke, inštruktorice ter, najbolj pomembno, skrbeti za njegovo psihološko dobro. Ga vzgajati na način, s katerim mu bodo povzročile čim manj travm.
Travme so danes alfa in omega razprav, tako znanstvenih kot gostilniških, in končni sklep vseh je enak: največ psihološke škode, torej travm, povzročijo starši. Ker pa mame še vedno veljajo za tiste, na katere so otroci vsaj v prvih letih življenja bolj navezani, se večina krivde pripiše njim. Ali pa si jo pripišejo kar same. Sem in tja sicer rečemo kakšno tudi o prispevkih očeta, a zdi se, da igra še vedno stransko vlogo, navkljub njegovi precej večji vključenosti v družinsko okolje. Zdi se, da se tukaj dela velika krivica tako materam, ki nosijo breme večje odgovornosti, kot tudi očetom, katerih vlogo se pomanjšuje. Končno pa tudi otrokom, ki morda ujamejo kakšno travmo na račun tovrstne zmede.
Morda se očeta pušča ob strani tudi zaradi njegove očetovske vloge v preteklosti. Včasih je bil prispodoba za avtoritarno vzgojo, ki je še danes dežurni krivec za zatravmiranost generacij. V odgovor avtoritarni se je razvilo njeno nasprotje – permisivna vzgoja, tista brez meja, ki se ji danes očita, da producira narcise. Dve skrajnosti, zgrešeni vsaka po svoje, sta rodili današnjo vzgojno paradigmo, sočutno vzgojo, ki bazira na postavljanju meja, a na sočuten način. Kar se v teoriji sliši zelo fino, v praksi pa se velikokrat sprevrže v vse kaj drugega.
Tisti, ki naj bi danes sočutno postavili meje svojim otrokom, namreč tega niso bili nikoli naučeni. In meja ne znajo postavljati ne sebi ne drugim ali pa jim to uspe le v skrajni jezi. In zato svojim otrokom recitirajo stavke, ki so se jih naučili na pamet iz enega od premnogih priročnikov o vzgoji, kar se sliši prav groteskno. Otrok seveda čuti, kaj ni pristno, in zato takšnih staršev ne jemlje niti približno resno. Z mejami se torej zaplete, kaj pa s sočutjem? Še bolj. Kajti če se želimo vesti sočutno do drugega, torej do otroka, bi morali najprej čutiti sočutje do sebe. Kar pa gre večini še težje od rok kot postavljanje meja. Ker tudi sami niso bili prejemniki sočutja. Daš lahko le to, kar imaš.
Zato, drage mame, sočutno vzgojite najprej sebe. In dragi očetje – naredite enako. Otroci bodo sledili zgledu.
