Komentar Alje Fabjan: Zombiji

Za nami sta noč čarovnic in dan mrtvih, praznika vseh strašnih bitij, okostnjakov ter mrtvih in živih mrtvecev. Zombijev. Na koga pomislite, ko slišite to besedo? Na grozljivke, kostume, konec sveta? Zombiji pač pogosto pomenijo apokalipso.

Zombi je fiktivno bitje brez lastne volje, lahko je živo bitje ali oživljen mrtvec pod nadzorom nekoga drugega s pomočjo magije, pravi definicija tega danes vse bolj razširjenega družbenega fenomena. To so torej vsi tisti, ki neprestano buljijo v svoje telefone ali druge elektronske naprave. In so zato brez lastne volje in pod nadzorom nekoga drugega. To so vsi zasvojenci. Ter vsi, ki so pod vplivom nečesa ali nekoga. Vsi tisti, ki slepo verjamejo v nekaj, kar koli. Ki ne dvomijo, ne sprašujejo ne sebe ne drugih. Ampak sledijo. Četudi v pogubo. Zombiji so vsi, ki jim je nekdo ali nekaj izpilo življenje iz njihovih teles. In tudi vsi tisti, ki jim je življenje iz teles izpilo ravno življenje samo. Ki utrujeni od življenja bežijo stran od življenja. In ne morejo ubežati. Ker za bežanje nimajo več energije. Saj vemo, kako hodijo živi mrtveci, kajne?

Tudi če nismo najbolj pozorni opazovalci, lahko vidimo žive mrtvece vseokoli sebe. Ko srečamo starega znanca in vanj vržemo klasičen »Kako si?«, nam bo verjetno odgovoril na enega od dveh načinov. Prvi način: »V gužvi. Zelo zaseden. Nimam časa za nič. Stalno nekaj.« Drugi način: »Utrujen. Nič se mi ne da. Nekaj se me loteva. Bolj doma se držimo.« Ali stalni turbo pogon z vsemi utripajočimi lučkami, lovljenje sekund, vsega preveč. Ali pa prazen tek, čista praznina, umik, vsega premalo. Ali tesnoba ali depresija. Ali pa prehajanje iz enega v drugo stanje. Kajti ko nam v tesnobi in prepolnem urniku uspe pregreti motor, ko smo toliko uspešni, da nam uspe pregoreti, ne moremo nič več drugega kot nič. Uspe nam postati zombi.

Težava je v tem, ker se zelo veliko ukvarjamo s tem, kako bi dobili še več energije. Kako bi prelisičili vse naravne zakone in ne pristali v zombi coni. In zato spijemo kakšno kavo več. Ali energijsko pijačo. Ali vzamemo kaj, kar prinese še večjo energijsko spodbudo. Ker smo slišali, da telesna dejavnost prinese več energije, v naš urnik, ki že tako poka po šivih, vključimo še to. Pa meditacijo. Pa še kakšnega strokovnjaka za prehrano. Ki bo povedal, kaj naj damo vase, da bomo iz sebe iztisnili čim več.

Težava je v tem, da se sprašujemo le o tem, kako bi dobili več energije, in nič o tem, kako bi je manj izgubili. Kaj so tisti nepotrebni odvodi, kradljivci časa in pozornosti, kdo ali kaj nam le jemlje in nič ne daje, kaj bi se dalo izpustiti, ne da bi bili na slabšem? Ali da bi bili celo na boljšem? Bi lahko preživeli brez enournega pregledovanja brezveznih posnetkov na tisti brezvezni platformi? Kaj pa le s tremi urami fitnesa na teden namesto s štirimi, bi šlo? In tista sitna sorodnica – jo moramo res povabiti vsak teden na kavo? Česa bi bilo lahko manj, da bi bilo našega življenja več? Zbudimo se, živi mrtveci! In naj se že zgodi tista obljubljena apokalipsa.