NA KOŽO
Komentar Barbare Pance: Hladen tuš za dušo
Za prvo obravnavo pri kliničnem psihologu je s stopnjo zelo hitro treba čakati 108 dni, 188 dni pa z redno napotnico.
Odpri galerijo
FOTO: Valeriy_g Getty Images/istockphoto
Sin je bil v vrtcu nemiren, jezljiv, pa so ga vzgojiteljice postavile pod mrzel tuš, ker ga drugače niso mogle obvladati, osupne kolegica med pretresanjem nedavnih vrtčevskih prigod. Ti bedni mali človeček so besede učiteljice, ki jih je ulična mladež parafrazirano natrosila po prihodu iz hiše učenosti in vzgoje.
Boleča izpoved grosupeljskega prekrškarja, ki je priznal vožnjo v pajdaštvu z maligani, pa so mu policisti polomili kosti, ker ga bojda drugače niso mogli obvladati. Nasilje, psihično, fizično, tudi čustveno, je kot izrojen skrajni ukrep postalo sprejemljivo! Nekaj gnilega je padlo na slovensko dušo. Ta je bolna že od pamtiveka, nas stoletja prepričujejo poetične duše. Mnoge slovenske duše so ranjene od zgodnjih let. Zgodovina uči: povej mi, iz kakšne družine prihajaš, in povem ti, kdo si. Če ne priznavamo in prepoznamo svoje preteklosti, jo bomo zelo verjetno ponavljali, prenašali na potomce. In alarmantno je, da jih je že pred epidemijo kar 17 odstotkov razmišljalo o samomoru. Dobrim 5 na 100 tisoč je tudi uspelo.
Duševno zdravje mnogih Slovenk in Slovencev je na psu, a še naprej velik tabu. Med prekinitvijo socialnih stikov se je še poslabšalo, da gre celo za globalni problem, beremo, a pri nas ostaja stigmatizirano in premalo financirano. Duševna bolezen je kronična, kot rak. Če je ne zdravimo, ne ozdravimo. Te dni so nam psihologi postregli z osupljivimi podatki: za prvo obravnavo pri kliničnem psihologu je s stopnjo zelo hitro treba čakati 108 dni, 188 dni pa z redno napotnico.
Le 41 psihiatrov za otroke in mladostnike je kot zrnce soli v oceanu. Šole, ki, žal, mnogim predstavljajo beg pred disfunkcionalno družino, v kateri vladajo nasilje, alkohol, zlorabe vseh vrst, kar še bolj podžiga duševne stiske, so bile predolgo zaprte. Mladi, že otroci si zadajajo udarce, se režejo, stradajo, prenajedajo, če jim uspe odrasti, posežejo po bolj brutalnih ravnanjih, pijači, kršenju zakonov, nasilju.
Strokovnjakom lega skrb na dušo: Posledice bodo daljnosežne! A smo mojstri v tiščanju glave v pesek. Vlagali bomo v orožje – tri četrt milijarde zna vzbuditi, spomnimo se afere Patria, tudi koruptivne apetite –, pozabili na človeka. Na mlade in stare brez ustrezne klinične pomoči. Pa menda ja ne bo hladen tuš še naprej zdravilo za ranjeno dušo?!
Za prvo obravnavo pri kliničnem psihologu je s stopnjo zelo hitro treba čakati 108 dni, 188 dni pa z redno napotnico.
Boleča izpoved grosupeljskega prekrškarja, ki je priznal vožnjo v pajdaštvu z maligani, pa so mu policisti polomili kosti, ker ga bojda drugače niso mogli obvladati. Nasilje, psihično, fizično, tudi čustveno, je kot izrojen skrajni ukrep postalo sprejemljivo! Nekaj gnilega je padlo na slovensko dušo. Ta je bolna že od pamtiveka, nas stoletja prepričujejo poetične duše. Mnoge slovenske duše so ranjene od zgodnjih let. Zgodovina uči: povej mi, iz kakšne družine prihajaš, in povem ti, kdo si. Če ne priznavamo in prepoznamo svoje preteklosti, jo bomo zelo verjetno ponavljali, prenašali na potomce. In alarmantno je, da jih je že pred epidemijo kar 17 odstotkov razmišljalo o samomoru. Dobrim 5 na 100 tisoč je tudi uspelo.
Duševno zdravje mnogih Slovenk in Slovencev je na psu, a še naprej velik tabu. Med prekinitvijo socialnih stikov se je še poslabšalo, da gre celo za globalni problem, beremo, a pri nas ostaja stigmatizirano in premalo financirano. Duševna bolezen je kronična, kot rak. Če je ne zdravimo, ne ozdravimo. Te dni so nam psihologi postregli z osupljivimi podatki: za prvo obravnavo pri kliničnem psihologu je s stopnjo zelo hitro treba čakati 108 dni, 188 dni pa z redno napotnico.
Le 41 psihiatrov za otroke in mladostnike je kot zrnce soli v oceanu. Šole, ki, žal, mnogim predstavljajo beg pred disfunkcionalno družino, v kateri vladajo nasilje, alkohol, zlorabe vseh vrst, kar še bolj podžiga duševne stiske, so bile predolgo zaprte. Mladi, že otroci si zadajajo udarce, se režejo, stradajo, prenajedajo, če jim uspe odrasti, posežejo po bolj brutalnih ravnanjih, pijači, kršenju zakonov, nasilju.
FOTO: Valeriy_g Getty Images/istockphoto
Strokovnjakom lega skrb na dušo: Posledice bodo daljnosežne! A smo mojstri v tiščanju glave v pesek. Vlagali bomo v orožje – tri četrt milijarde zna vzbuditi, spomnimo se afere Patria, tudi koruptivne apetite –, pozabili na človeka. Na mlade in stare brez ustrezne klinične pomoči. Pa menda ja ne bo hladen tuš še naprej zdravilo za ranjeno dušo?!
