NA KOŽO
Komentar Bojana Budje: 20 evrov
Le komu in zakaj morajo očetje v porodnišnicah za čakanje na prvi jok plačati 20 evrov?
Odpri galerijo
Že imamo prve statistike. Izvedeli smo, da naj bi se na prvi dan leta 2020 po svetu rodilo natanko 392.078 novorojenčkov, prvi med njimi je na svet privekal na Fidžiju, zadnji v Trumpovi deželi. Slovenci smo k tej številki prispevali natanko 13 tisočink odstotka. Ali 51 cmeračev. Še pred dvema letoma jih je bilo 57.
Sam sem prvikrat postal oče pred slabimi 44 leti, zadnjič pred devetnajstimi. Bil sem celo ob porodni postelji, doktor me je bledoličnega in presranega opogumljal s požirkom ali dvema viskija. In je šlo, preživeli smo vsi trije, mati, sin in jaz. Da bi moral kaj plačati za to trpljenje, se mi še sanjalo ni. Danes je drugače. Navzočnost ob porodu je zaslužek države. V Novem mestu morajo denimo očetje za čakanje na prvi jok, prvi krik odšteti 20 evrov. Da sem natančen: navzočnost na tem izjemno čustvenem družinskem dogodku je bojda zastonj, ne pa tudi stvari, s katerimi opremijo bodočega očeta. Torej kapa, halja, nemara še stol, viski je že davna preteklost. Tako na počez in okroglo bi rekel, da je vse to vrednost ene kavice. Ostalo je za hranjenje požrešne in brezdušne države. Ki nas na ta način prezira že, ko ji podarjamo otroke, ti bodo nekoč delavci vseh vrst, vojaki, policisti, uradniki, podjetniki, ministri, predsedniki. Vsi pa davkoplačevalci, popisani, registrirani, nadzorovani. Začne se torej, ko birokrati zaračunajo očetom, ki zgolj gledajo, kako novodobni tlačani in vladarji prihajajo na svet. In potem se oblast, katere ministri padajo hitreje kot nekoč vezirji na sultanskih dvorih, čudi, da je ne maramo. Če vsakoletno pridelamo 20 tisoč otrok, gre za strošek ušivih nekaj deset tisoč evrov, nemara še manj, saj premnogi fotri nimajo poguma biti zraven. Sramotno se mi zdi kovati dobiček iz dogodka, ki za večno zaznamuje slehernega od staršev, žogobrcar Cime bi rekel, da še posebej očeta in mamico.
Nekaj je v tej deželici hudo narobe. In vse bolj. Svet vrednot – ako si to ime sploh zaslužijo – je obrnjen na glavo. Tradicija je zato, da se ji posmehujemo. Če se ji država, se ji tudi tisti, ki v njej živijo. Oni dan sem se denimo čudil brezidejnosti ob prebiranju imen, ki jih nekateri dajejo svoji deci. Saj se ne čudim več, da ko v parku ali na igrišču pokličejo svojega otroka po imenu, pritečeta k njim vsaj dva cucka, trije pa se še radovedno obrnejo.
Sam sem prvikrat postal oče pred slabimi 44 leti, zadnjič pred devetnajstimi. Bil sem celo ob porodni postelji, doktor me je bledoličnega in presranega opogumljal s požirkom ali dvema viskija. In je šlo, preživeli smo vsi trije, mati, sin in jaz. Da bi moral kaj plačati za to trpljenje, se mi še sanjalo ni. Danes je drugače. Navzočnost ob porodu je zaslužek države. V Novem mestu morajo denimo očetje za čakanje na prvi jok, prvi krik odšteti 20 evrov. Da sem natančen: navzočnost na tem izjemno čustvenem družinskem dogodku je bojda zastonj, ne pa tudi stvari, s katerimi opremijo bodočega očeta. Torej kapa, halja, nemara še stol, viski je že davna preteklost. Tako na počez in okroglo bi rekel, da je vse to vrednost ene kavice. Ostalo je za hranjenje požrešne in brezdušne države. Ki nas na ta način prezira že, ko ji podarjamo otroke, ti bodo nekoč delavci vseh vrst, vojaki, policisti, uradniki, podjetniki, ministri, predsedniki. Vsi pa davkoplačevalci, popisani, registrirani, nadzorovani. Začne se torej, ko birokrati zaračunajo očetom, ki zgolj gledajo, kako novodobni tlačani in vladarji prihajajo na svet. In potem se oblast, katere ministri padajo hitreje kot nekoč vezirji na sultanskih dvorih, čudi, da je ne maramo. Če vsakoletno pridelamo 20 tisoč otrok, gre za strošek ušivih nekaj deset tisoč evrov, nemara še manj, saj premnogi fotri nimajo poguma biti zraven. Sramotno se mi zdi kovati dobiček iz dogodka, ki za večno zaznamuje slehernega od staršev, žogobrcar Cime bi rekel, da še posebej očeta in mamico.
Le komu in zakaj morajo očetje v porodnišnicah za čakanje na prvi jok plačati 20 evrov?
Nekaj je v tej deželici hudo narobe. In vse bolj. Svet vrednot – ako si to ime sploh zaslužijo – je obrnjen na glavo. Tradicija je zato, da se ji posmehujemo. Če se ji država, se ji tudi tisti, ki v njej živijo. Oni dan sem se denimo čudil brezidejnosti ob prebiranju imen, ki jih nekateri dajejo svoji deci. Saj se ne čudim več, da ko v parku ali na igrišču pokličejo svojega otroka po imenu, pritečeta k njim vsaj dva cucka, trije pa se še radovedno obrnejo.
