Komentar Bojana Budje: 4. maj
Letos se prvič v svojem življenju prvomajskih praznikov niti malo ne veselim. Ker nimam kam.
Odpri galerijo
Kakšna ironija! Polnih šest desetletij sem se vsako leto posebej veselil zadnjih aprilskih in prvih majskih dni. Odkar pomnim, so štele za nekakšne mini počitnice. Za več kot dostojen uvod v poletno dopustniško sezono. Eks dan OF, sedanji dan upora proti okupatorju, in praznik dela sta vselej z le nekaj dodatne kombinatorike prinašala vsaj sedemdnevni oddih. Bodisi doma bodisi kje v naravi, ob morju, v gorah, v tujini. Letos se prvič v svojem življenju prvomajskih praznikov niti malo ne veselim.
Ker nimam kam. Ker se bom skupaj z mojimi Slovenkami in Slovenci držal od vlade zapovedanih ukrepov za neenakopraven spopad s koronavirusom. Tisti, ki nismo vešči balinanja ali zadevanja lukenj na golfskih igriščih, tisti, ki nimamo dovolj motorično sposobnih družinskih članov za kakšno partijo tenisa v dvojicah, bomo pač večinsko doma, v mejah svoje občine. Nobenih proslav ne bo, druženj ob kresovih, tudi ne pihalnih budnic na 1. maja jutro, skratka nič tradicionalno prvomajskega.
Se bom pač posvetil čemu drugemu. Času in danostim primernemu. Navsezadnje se 1. maja niso zgodile zgolj prve delavske demonstracije v Chicagu davnega leta 1886, tega dne so denimo leta 1945 slovenski in jugoslovanski partizani osvobodili Trst, 14 let kasneje so prvi majski dnevi prinesli združitev Slovenskega poročevalca in Ljudske pravice ter posledični izid prve številke Dela. Ter še in še.
Udobno zleknjen na trosed sem se ne brez razloga spomnil jutrišnjega dne. Ki je – če verjamete ali ne – tudi praznik. Na predvečer dneva upora proti okupatorju, za katerega sem žal prepričan, da bo znova dodatno delil mojo nekdaj tako idilično deželico, je 26. aprila svetovni dan intelektualne lastnine. Mnogokje ji pravijo narodova identiteta. Razmišljam, koliko je pod Alpami sploh še premoremo. Tujcem smo (pro)dali slovenski Mercator, pivovarni Laško in Union, Žito z legendarno Gorenjko ter omamnim vonjem in okusom tisoč in enega cveta, Drogo, Kolinsko, Radensko, banke, da ne naštevam v nedogled.
Slovenija me že leta spominja na vlačugo, ki se prodaja. Četudi za to nikoli ni imela nobene prave potrebe. To ni več moja ljubeča domovina. Zvodniki so jo prodajali in mastno služili. Nekateri služijo še danes. In to celo na račun našega, vašega, mojega zdravja. Z maskami. Vem, črne misli. A tak je trenutni vsakdan. Res pa, da bo čez devet dni 4. maj.
Letos se prvič v svojem življenju prvomajskih praznikov niti malo ne veselim. Ker nimam kam.
Ker nimam kam. Ker se bom skupaj z mojimi Slovenkami in Slovenci držal od vlade zapovedanih ukrepov za neenakopraven spopad s koronavirusom. Tisti, ki nismo vešči balinanja ali zadevanja lukenj na golfskih igriščih, tisti, ki nimamo dovolj motorično sposobnih družinskih članov za kakšno partijo tenisa v dvojicah, bomo pač večinsko doma, v mejah svoje občine. Nobenih proslav ne bo, druženj ob kresovih, tudi ne pihalnih budnic na 1. maja jutro, skratka nič tradicionalno prvomajskega.
Se bom pač posvetil čemu drugemu. Času in danostim primernemu. Navsezadnje se 1. maja niso zgodile zgolj prve delavske demonstracije v Chicagu davnega leta 1886, tega dne so denimo leta 1945 slovenski in jugoslovanski partizani osvobodili Trst, 14 let kasneje so prvi majski dnevi prinesli združitev Slovenskega poročevalca in Ljudske pravice ter posledični izid prve številke Dela. Ter še in še.
Udobno zleknjen na trosed sem se ne brez razloga spomnil jutrišnjega dne. Ki je – če verjamete ali ne – tudi praznik. Na predvečer dneva upora proti okupatorju, za katerega sem žal prepričan, da bo znova dodatno delil mojo nekdaj tako idilično deželico, je 26. aprila svetovni dan intelektualne lastnine. Mnogokje ji pravijo narodova identiteta. Razmišljam, koliko je pod Alpami sploh še premoremo. Tujcem smo (pro)dali slovenski Mercator, pivovarni Laško in Union, Žito z legendarno Gorenjko ter omamnim vonjem in okusom tisoč in enega cveta, Drogo, Kolinsko, Radensko, banke, da ne naštevam v nedogled.
Slovenija me že leta spominja na vlačugo, ki se prodaja. Četudi za to nikoli ni imela nobene prave potrebe. To ni več moja ljubeča domovina. Zvodniki so jo prodajali in mastno služili. Nekateri služijo še danes. In to celo na račun našega, vašega, mojega zdravja. Z maskami. Vem, črne misli. A tak je trenutni vsakdan. Res pa, da bo čez devet dni 4. maj.