NA KOŽO
Komentar Bojana Budje: Adut Jere
Sveti Jere, najslavnejši svetnik antičnega obdobja, uradni zaščitnik Dalmatincev, je naš, slovenski!
Odpri galerijo
FOTO:
Spremljam tekmo, ki ima več polčasov in ki traja neomejeno število minut, ur, dnevov, tednov, mesecev, let. Postajam dobre volje, kajti zna biti, da bo moja Slovenija prehitela tekmeca, upodobljenega v naših južnih kockastih sosedih. Hrvati so že krepko vodili, nazadnje po zaslugi kranjske klobase in terana, ki so nam ju sunili z izdatno sodniško pomočjo; šicrihterji so bili kajpak iz Bruslja. A je pregovorna podalpska trma že v naslednjih dveh protinapadih izid izenačila, na klopi za rezerve pa ima Ljubljana še aduta, s katerim bi lahko Slovenci celo povedli. A pojdimo po vrsti.
Požrli smo nekako, da si moramo naš kraški teran po novem deliti s hrvaškimi Istrani, celo to, da so si naši južni sosedje priborili petnajstletno solastništvo nad kranjsko klobaso. Češ da je polnjena s pretežno hrvaškimi svinjami. A verjeli smo v našo moč in pravico, ki je sicer ni, a se tu pa tam vendarle pokaže. Kakršna koli že. In se je. Podobno kot smo Slovenci v EU zaščitili svojo kranjsko klobaso s pogojno hrvaškim poreklom, je potem lepa njihova sicer lahko slavonski kulen zaščitila kot svojega, a izdelujejo ga lahko tudi Štajerci.
Ja, čisto zares obstaja tudi štajerski kulen Celjskih mesnin. Na 2 proti 2 je izid izenačilo varaždinsko zelje. Tudi tega so kockasti lahko registrirali kot hrvaški proizvod, a je bruseljska sodniška trojka presodila, da naj izraz varaždinsko zelje brez časovne omejitve uporabljamo še eks bratje Slovenci. In sedaj k adutu na klopi, ki prinaša preobrat in vodstvo Ljubljane s 3 proti 2.
Ime mu je Hieronim, Hrvati mu pravijo Jeronim. Svetnik, eden največjih intelektualcev svojega časa, najbolj znan po latinskem prevodu Svetega pisma, je bil do danes nepreklicno Hrvat. Navsezadnje je v 4. stoletju s svojo avtoriteto ubranil in razširil glagolico, s katero se hranita hrvaški jezik in pisava. Sedaj pa kot strela s sončnega neba novica, da Hieronim sploh ni Dalmatinec. Da je črno na belem rojen leta 347 v kraju Stridon pod Julijskimi Alpami. Danes se ta kraj imenuje Pivka. Sveti Jere, najslavnejši svetnik antičnega obdobja, uradni zaščitnik Dalmatincev, je torej naš, slovenski!
Tudi če za to spoznanje izgubimo nekaj hektolitrov Piranskega zaliva, se splača. Kajti to so tekme s posebnim nabojem. V njih štejeta le prestiž in moški ponos. Podoben ponosu tistega, ki mu je žena ljubeče priznala, kako mu v domačem kraju z bližnjo in daljno okolico v postelji dokazano in preverjeno ni enakega.
Sveti Jere, najslavnejši svetnik antičnega obdobja, uradni zaščitnik Dalmatincev, je naš, slovenski!
Požrli smo nekako, da si moramo naš kraški teran po novem deliti s hrvaškimi Istrani, celo to, da so si naši južni sosedje priborili petnajstletno solastništvo nad kranjsko klobaso. Češ da je polnjena s pretežno hrvaškimi svinjami. A verjeli smo v našo moč in pravico, ki je sicer ni, a se tu pa tam vendarle pokaže. Kakršna koli že. In se je. Podobno kot smo Slovenci v EU zaščitili svojo kranjsko klobaso s pogojno hrvaškim poreklom, je potem lepa njihova sicer lahko slavonski kulen zaščitila kot svojega, a izdelujejo ga lahko tudi Štajerci.
FOTO:
Ja, čisto zares obstaja tudi štajerski kulen Celjskih mesnin. Na 2 proti 2 je izid izenačilo varaždinsko zelje. Tudi tega so kockasti lahko registrirali kot hrvaški proizvod, a je bruseljska sodniška trojka presodila, da naj izraz varaždinsko zelje brez časovne omejitve uporabljamo še eks bratje Slovenci. In sedaj k adutu na klopi, ki prinaša preobrat in vodstvo Ljubljane s 3 proti 2.
Ime mu je Hieronim, Hrvati mu pravijo Jeronim. Svetnik, eden največjih intelektualcev svojega časa, najbolj znan po latinskem prevodu Svetega pisma, je bil do danes nepreklicno Hrvat. Navsezadnje je v 4. stoletju s svojo avtoriteto ubranil in razširil glagolico, s katero se hranita hrvaški jezik in pisava. Sedaj pa kot strela s sončnega neba novica, da Hieronim sploh ni Dalmatinec. Da je črno na belem rojen leta 347 v kraju Stridon pod Julijskimi Alpami. Danes se ta kraj imenuje Pivka. Sveti Jere, najslavnejši svetnik antičnega obdobja, uradni zaščitnik Dalmatincev, je torej naš, slovenski!
Tudi če za to spoznanje izgubimo nekaj hektolitrov Piranskega zaliva, se splača. Kajti to so tekme s posebnim nabojem. V njih štejeta le prestiž in moški ponos. Podoben ponosu tistega, ki mu je žena ljubeče priznala, kako mu v domačem kraju z bližnjo in daljno okolico v postelji dokazano in preverjeno ni enakega.
