Komentar Bojana Budje: Dan za razmislek
Pred nami je ledeno mrzla sobota. Dan torej kot nalašč za razmislek, kakšno bi bilo življenje brez energentov. Na primer elektrike. In začetek novega leta je tudi pravi čas za iskanje odgovora na vprašanje, kakšna energija bo sploh poganjala naše življenje. Kaj nas bo grelo. Ali bodo imeli glavno besedo pri odločanju prostočasni popoldanski okoljevarstveniki in ptičjeljubci ali stroka, denimo doktorji jedrske fizike.
Dilem ni veliko: vetrnice da ali ne, drugi blok jedrske elektrarne da ali ne. Razmišljati in tudi odločati bo treba hitro; Amazonija, pljuča matere Zemlje, se krči, planet se segreva, prihodnost je nepredvidljiva, niti sonce ni več zanesljivo.
Neumno in brezplodno bi se bilo ozirati onkraj naših meja. Vsakdo ima pač svoje danosti, na katerih gradi. Tudi naši vzorniki Nemci niso kar tako zgradili Severnega toka, po katerem si bodo za potrebe zelenega energetskega prehoda dobavljali želene količine plina. Prioritetno so poskrbeli zase.
Pa mi? Živimo za prepir. Kot da ne vemo, da je najdražja tista energija, ki je ni. Elektrika iz vetrnic in nukleark je poceni. In čista. Gospodarjem nafte in premoga sporoča, da fosilna goriva proizvajajo ogljikov dioksid, ki je dokazani krivec podnebnih sprememb. Spomnimo se le Teša 6, nacionalnega projekta za onesnaževanje in za zaslužkarstvo posameznikov in njihovih še ne docela definiranih šelestečih koristi.
Mimo so časi, ko si bil trendovski, ako si za vsako ceno hujskal proti jedrski energiji in vetrnicam. A mnogi, premnogi to počnejo še danes. Praviloma taki, ki niti v trenutkih polne zavesti ne vedo, ali v Krškem kurijo v elektriko uran, težki vodik ali celo premog in drva. Tudi jim ni mar, da nuklearka Sloveniji zagotavlja 40 odstotkov proizvedene elektrike. Niti jim ni mar za milijone. Ker pač ne gredo v njihov žep. Država denimo samo Dravogradu ponuja štiri milijone denarnega nadomestila za gradnjo vetrnic. Pa je večinsko mnenje po zaslugi poklicnih hujskačev proti. Enako štiri občine pod Pohorjem, ki v vetrnih elektrarnah vidijo grožnjo tamkajšnjemu okolju, naravi. Bodo ptiči pozabili leteti, zajci pa pozabili na parjenje?
Če vse, kar ljudje počnemo, škoduje tako Zemlji kot ljudem, je pač treba delati tisto, kar najmanj škoduje. Človek se ne more spremeniti v amebo, se vrniti v čase zore svojega življenja. Slovenija za svoj jutri in za preživetje potrebuje tako drugi blok nuklearke kot vetrnice in verigo elektrarn na Savi. Ne nujno v takem zaporedju.
