Komentar Bojana Budje: Dan za razmislek
Pojutrišnjem bomo praznovali dan mladih. Ob čemer bodo zagotovo z ušesi zastrigle starejše generacije, ki jim je bil zaukazani dan mladine in mladosti edinole 25. maj, dan, ko naj bi se rodil Tito, predsednik eks Juge z vsem, kar je poosebljal. Dobrega in slabega. A tako je veljalo zgolj pri nas, pa še to le tja do maja 1980, ko so se z njegovo smrtjo pričeli pisati neki drugi časi. In v teh drugih časih so Združeni narodi leta 1999 razglasili 12. avgust za mednarodni dan mladeži. Da bi se svet naposled vsaj 24 ur posvetil vsemu, kar mlade teži, jih onemogoča in jim jemlje vero ter upanje v boljši jutri.
Roko na srce, lepo je biti mlad. Ko je vse mogoče, ko so dovoljene sleherne sanje, vsi cilji na dosegu roke. Na modrem nebu so beli debelušni, seksi oblački, sonce vselej sije, vse bejbe so enako lepe in vsi fantje postavni, kri je vroča, skrbi majhne. Mladost je obdobje nirvane. Še nobene prave obveznosti, nobene dolžnosti, v bistvu samo ene dolge počitnice, dolgo vroče poletje, v katerem se zgodi toliko čudovitih in vznemirljivih stvari. Ko si mlad, se veseliš vstopa v življenje odraslih, v odraslo svobodo, ki pa je ne le večja, temveč zlasti docela drugačna od vseh dotedanjih svobod. Ja, biti mlad je lepo, a hkrati težko. Pred vrati so človeške usode, vsaka posebej, vsaka drugačna, na katere mladi niso pripravljeni. Tudi zato je mladih vse manj, v EU jih imata manj kot Slovenija le še Bolgarija in Latvija. Pri nas jih je denimo z naskokom najmanj v pomurski regiji. Zagotovo ne brez razloga. Vzemimo mladi par, oba z univerzitetno diplomo ali nemara še kakšnim magisterijem ali celo doktoratom v žepu. Poleg faksa, še neskaljene ljubezni in drug drugega nimata praktično nič. Ne službe ne stanovanja. Sčasoma z veliko sreče in kakšnega strica v upravi kake firme prilezeta do obojega, a stanovanje je treba odplačati. Mesečni obrok je težak vsaj tretjino plače ali več, banka si ga vzame vsakomesečno do centa in do sekunde natančno. Časi hiperinflacij, ki so nam včasih pomagali izničiti kredo, so za vselej mimo, tudi dobrodušnih Jazbinškovih zakonov ni več.
Mladi so zvečine pečeni do starosti. Nakar si nekdaj mlada rečeta, da sta živela srečno in pošteno. Ker je življenje pač narejeno tako, da nesreče pozabljamo. Na srečo. Tiste ob njiju, ki so živeli v razkošju in izobilju, pa sta itak jemala kot tujce z nekega drugega planeta. Ki jima nikoli ni bil usojen. Razmislimo o vsem tem vsaj pojutrišnjem.
