Komentar Bojana Budje: Desetica
Zgodi se hipoma, praviloma nenapovedano. Nakar nič več ni tako, kot je bilo. Ne podoba stvarnosti ne dojemanje nesreče. Vodna ujma, ki je tako neizprosno, kruto, nepravično udarila po zajetnem delu Slovenije, nas je znova združila. Plebiscitarno. V letih 1990 in 1991 smo pisali zgodovino države, tokrat doktorat na temo solidarnosti, humanitarnosti. Državo je napadel najzahrbtnejši sovražnik. Proti njemu smo bili brez moči, narava pač vselej zmaga. Tisoči so ostali brez vsega, le ponosa in dostojanstva jim voda ni odnesla. Pa seveda upanja, brez katerega ne bi bilo vredno živeti.
In to upanje postaja resničnost. Doktorat smo spisali z desetico. Nesrečnikom pomaga vsa Slovenija, pomagajo tudi Slovenske novice. Po svoje, s pomočjo naše dobrodelne ustanove, poimenovane Sklad Ivana Krambergerja, in akcije Obnavljamo Slovenijo. Če smo doslej v vseh teh letih pomagali že 367 družinam in mednje razdelili domala milijon evrov, bomo tudi tokrat nekaterim na izmučene obraze vrnili vsaj kanček sreče. Niti najmanj ne dvomim, da bodo brezdomci kmalu znova zaživeli v svojih domovih. Bodisi novih bodisi obnovljenih. Resda bodo nekaj drugačni, morda manj topli, a s streho, vodo in elektriko. Zimo bodo dočakali na toplem. To spoznanje je največje, poslej tudi predvidljivo. Za preveč Slovencev so bile naravne katastrofe doslej tam nekje. Spomnim se denimo potresa v deželi, kjer vzhaja sonce. Njegova sila je Japonsko pomaknila za vsaj 2,4 metra proti vzhodu, lego Zemljine osi pa spremenila za 8 do 10 centimetrov. Desettisoči so umrli. In to v državi, ki se je na potres pripravljala vse stoletje. V deželi, ki ve domala vse o vsem. V monarhiji, ki je zgled svetu. Ki je med tremi najbogatejšimi na planetu. Pa vendar je morala poklicati na pomoč. In priznati, da je bila narava znova močnejša.
Najučinkovitejši orožji za boj z njeno neusmiljenostjo zaenkrat ostajata solidarnost in humanitarnost. Ob hkratnem zavedanju, da pomoč in dobrota ne smeta pričakovati hvaležnosti. Bog ne daj dotakniti se ponosa ali dostojanstva tistega, komur si kaj podaril! Daš ali ne daš. Čustva so seveda prisotna in neizbežna, a bolje za vse je, če ne stečejo v nobeno smer. Kajti tudi prositi je težko, še težje od koga tujega prejeti nekaj, kar si sam še včeraj imel. Pa ti je bilo tako kruto vzeto.
