Komentar Bojana Budje: Dežela brez nevest
Valentinovo nam je postreglo z zanimivim spoznanjem. Da se je namreč v Sloveniji v zadnjih nekaj desetletjih število porok zmanjšalo za polovico. Pred matičarjem izustenih dajev je torej vse manj, razvez pa vse več. Ali drugače: na tri poroke slavimo eno razvezo. Zanimivo, povprečna starost poročenih moških je 48 let, pri ženskah 45. Verjeli ali ne, ko sem se edinkrat doslej ločeval, te statistike nisem poznal, sem jo pa zadel do meseca natančno. Zanimivo.
Zakonski jarem pod Alpami je torej vse bolj podoben enosmerno oblegani trdnjavi; nekaj tistih, ki so zunaj, bi hotelo noter, množica onih, ki so notri, hoče ven. Temu primerna je še neka druga statistika. Kaže, da je Francija edina država znotraj Evropske unije, koder se rodi več zunajzakonskih otrok kot v Sloveniji.
Ob tem pa naša Cerkev še vedno trdi, da so vsaj tri četrtine življa pod Alpami katoliške vere. Kar nekako ni v sozvočju s podatkom, da se 60 odstotkov naraščaja zgodi koruznikom. Če se prav spomnim še iz otroštva, je Katoliška cerkev vselej prisegala na vrednote zakonske zveze in nezakonske otroke oznanjala kot sadove pregrešne ljubezni. Da ne zapišem še kaj hujšega. A časi se spreminjajo, novodobnim navadam in razvadam primerno se bo pač treba prilagoditi. Vključno z nekaterimi božjimi zapovedmi.
Število porok v Sloveniji se je v zadnjih nekaj desetletjih zmanjšalo za polovico.
Zakonska zveza je zapisana kot prvi plod ljubezni. Včasih je veljalo, da do nekoga, danes je vse bolj ljubezen do nečesa. Posebej izstopajo bančne in kreditne kartice, zlate ploščice v sefih, prestižni štirikolesniki, vile z bazeni. Več je tega, večja je ljubezen. In obratno. Seveda obstajajo tudi tiste prave, večne in manj večne ljubezni. Alias Romeo in Julija. Sploh ne nujno s tako jokavim koncem. Tudi ne nujno s poročnim prstanom. Prvi plod take ljubezni, ljubezni do nekoga, naj bo otrok. Edino zagotovilo, da je naše življenje nesmrtno. Otroke lahko ljubimo in vzgajamo brez poroke.
Naj ostaja sklenitev zakonske zveze eden obredov sakralizacije življenja. Četudi bi po vseh gornjih podatkih zlobni jeziki pridodali, kako se potrjuje, da je lahko izkustveno uspešen zakon le tisti med slepo žensko in gluhim moškim.
Sam niti najmanj ne dvomim o rajskosti srečnega zakona, vem pa, da so lahko vsaj enako srečni tudi samski. Zakaj? Ker so neodvisni. Ker imajo vse v svojih rokah. Ker prinaša solo spanje v zakonski postelji več svobode. Celo obračaš se lahko po mili volji.
