Komentar Bojana Budje: Dvojno rojstvo
Koliko Slovencev ve, da smo imeli predvčerajšnjim državni praznik? Roko na srce, malo. Pa četudi smo ga letos obeleževali že štirinajstič. Zaslužen zanj je lani preminuli tržaški pisatelj in domoljub Boris Pahor, ki je tovrstno pobudo izrekel že leta 2008 ob praznovanju 500. obletnice Trubarjevega rojstva; končno odločitev o tem, da 8. junij razglasimo za dan Primoža Trubarja, smo sprejeli dve leti kasneje.
Trubar nam je dal prvo knjigo, z njo nas je prvi identificiral kot Slovence.
Bilo je leto 1508, ko je v majhni Rašici na svet privekal Primož, knjige so ga naredile nesmrtnega. Nekateri ga opisujejo kot mitsko bitje. Že res, da še vedno ždi v senci virtuoznega rimača po imenu France Prešeren. Ki je vse, kar se za Slovenca spodobi. Neznan, nesrečen in pijan. Njegova Ovrbasrečnadragavasdomača je strah in trepet vseh šol, po njegovo nekoliko okajeno turobna je tudi slovenska himna. Prešeren je v žargonu mulcev zakon, car. Kar pa nikoli ne bi bil, ako Slovenci ne bi imeli Primoža Trubarja. Bil je sopotnik Martina Lutra, ki se ga spomnimo, kako je pred debelega pol tisočletja na vrata cerkve v Wittenbergu pribil 95 za tisti čas krivoverskih, bogokletnih in proti rimski samopašnosti naperjenih tez. Gibanje, ki je sledilo, je krepko preraslo zgolj verske okvire. Pod Alpe so zašle prve knjige, se ve, da prva med njimi Katekizem izpod gosjega peresa Primoža Trubarja, glavne osebe slovenskega protestantizma. Ne le da nam je Trubar dal prvo knjigo, z njo nas je prvi identificiral kot Slovence.
Prvi nas je popeljal v Evropo, v svet. Trubarjevo rojstvo je simbolno rojstvo slovenščine. Drži seveda, da imamo pravico do rabe svojega jezika zapisano nedvoumno in črno na belem, tudi, da gre za eno temeljnih človekovih pravic. Ne nazadnje se je za slovenščino kot materni jezik ob zadnjem popisu prebivalstva plebiscitarno izreklo 88 odstotkov Slovenk in Slovencev. Čemur pa bi ob pogledu na raznorazne internetne forume, celo nekatere medije, koder je na ogled toliko jezikovne bede in spakedranščine, da jo lahko upodobimo z manj kot polovico črk na tipkovnici, le stežka pritrdil. Kajti vse bolj se mi zdi, da slovenščino neogibno prepuščamo edinole pisateljem in pesnikom ter še nekaj njenih častilcem, poslednjim branilcem njene trdnjave.
Dobra in natančna slovenščina je artizem, umetnost. Je lep, bogat, samosvoj, zame najlepši in najbogatejši jezik na svetu z bližnjo in daljnjo okolico vred. Zato, hvala ti, Primož Trubar! Tudi v Prešernovem imenu.
