Komentar Bojana Budje: Gospa kava

Jutranje branje sveže stiskanega časopisa in srkanje skodelice aromatične kave v makjato, kapučino, restreto, ekspres ali klasični turški izvedbi je obred, ki mu novodobne navade in razvade še niso prišle do živega. Vsaj večinsko ne. Četudi papirnato časopisje zlagoma ugaša, je zakonska zveza med njim in njo še vedno dovolj trdna. Predvsem po zaslugi nje, kave.

Če je listanje časopisa nekakšna duševna hrana, je pitje kave tudi biznis. Celo takšen, da je bližnji prvi oktobrski dan namenjen prav njej, ki vsakoletno po svetu obrača neverjetnih 200 in več milijard dolarjev. Ako bi imeli še svetovni dan časopisja, bi bila nemara tudi usoda sveže potiskanega papirja kaj svetlejša, obetavnejša od te, ki jo pišejo padajoče naklade slovenskih časnikov. Kakšen med njimi je že na robu preživetja.

Nisem tisti novodobni kofetar, zame je denimo še vedno najznamenitejša skodelica kave ona, o kateri je pisal Ivan Cankar. Ker pooseblja nekatere v današnjem času pozabljene vrednote, ki sem jih v otroštvu živel tudi sam. Na srečo. Z njimi lažje hodim skozi kruti in neusmiljeni čas, v katerem zmagujejo krivice in nepoštenje. Spomnim se časov eks Juge, ko je bila kava skupaj s farmericami in najlonkami neke vrste simbol zatiranja in svobode. Ponjo, gospo kavo, praženo in nepraženo zrnje mitskih razsežnosti, smo s prešvercanimi markami v skrivnih žepih vandrali v Trst, Gorico, Lipico, Gradec.

Danes je kavni biznis že takoj za naftnim. V nasprotju z usihajočimi časopisnimi založniki je po svetu kar 25 milijonov pridelovalcev kave, ki vsakoletno pridelajo 170 milijonov 60-kilogramskih vreč zrnja. Slovenci smo je lani uvozili 22.403 tone v vrednosti okroglih sto milijonov evrov, največ kajpak iz Brazilije in Italije. Z njeno predelavo se ukvarja 67 podjetij, zanjo pa slovenska gospodinjstva v povprečju namenjajo vsakoletnih 126 evrov. Veliko ali malo? Pri roki je izračun, da je bilo lani treba za kilogram kave v poprečju delati 80 minut, s povprečno plačo pa smo je lahko kupili 126 kg. Bistveno več kot prvo leto samostojne Slovenije, ko je bila ena plača dovolj za vsega 36 kg zrnja.

So države – denimo Etiopija, Indija, Turčija, Italija –, koder je srkanje kave pravi ritual, za katerega si vzamejo primerno spoštljivo dovolj časa. Za Slovence bi rekel, da smo klavrni posnemovalci. Z izumom, imenovanim »kofi tugou«, smo kavi vzeli dostojanstvo. Pri naših zahodnih sosedih je takšna potujoča kavna izvedba kletvica, ki pelje naravnost v Dantejev pekel.