NA KOŽO
Komentar Bojana Budje: Janova Mura
Poslu Plestenjakovega nakupa blagovne znamke Mure nekaj manjka. Manjka pika na i.
Odpri galerijo
Danes ne bom o koroni in lockdownu. Kajti življenje, kakršno koli že, teče naprej. Mora. Ter s seboj še vedno prinaša takšna in drugačna spoznanja. Tokratno je razpeto med obalo in skrajnim severovzhodom države. Kolegico Majdo Horvat s soboškega Vestnika poznam in cenim, navsezadnje sem bil pred davnimi leti nekaj časa tudi njen šef.
Kot se za kleno Prekmurko spodobi, je zaznala, da ima zgodba, ki je zadnje dni pridno polnila takšne in drugačne medije, tudi vrzel. Gre za Jana Plestenjaka in njegov nakup blagovne znamke Mura. Zanjo je odštel 3300 evrov, sam pa odločitvi v popotnico zapisal, da je vesel in ponosen, ker je znamka Mura tako ostala v slovenskih rokah. Saj da je zanjo mnogo prekmurskih družin dalo svoje srce in dušo.
Drži. Prvo in drugo. Prav tako pa drži, da v tej zgodbi nekaj manjka. Manjka pika na i. Enako kot kolegico Majdo poznam tudi Jana. Že dolgo sva si na ti, cenim ga kot človeka in estradnika, ki se še kako spozna tudi na biznis. Kot je zapisala Horvatova, se je z nakupom Mure prikupil občinstvu, nenavadni posel, ki sega s Primorskega v Prekmurje, si vsekakor zasluži poklon.
Da o imenitnem marketinškem obeležju te poteze ne razpredamo, navsezadnje si je Jan s tremi tisočaki kupil toliko pozornosti in naklonjenosti javnosti, kot mu je brez imena Mura ne bi prinesel niti desetkratni vložek. In tu je catch, bistvo. Majda se sprašuje, kaj je s tem – z izjemo tega, da je ostala v slovenskih rokah – dobila Mura, blagovna znamka, nekdaj ponos in simbol Prekmurja. Njene delavke, delavci, katerih pregovorna dobrota je bila v resnici njihova naivnost, ki jih je vselej tepla.
Pridružujem se želji, da zgodba dobi piko na i. Postavi jo lahko le Jan. Da tem ljudem, neštetokrat ponižanim in prevaranim, a še vedno ponosnim, srčnim, plemenitim, zapoje. Da jim nameni pesem o njihovi Muri. Njim v čast, Sloveniji v opomin. Majda je zapisala, da bi bil posel nakupa blagovne znamke tako okronan s človeškim obrazom. Se globoko strinjam. Ne morem se namreč znebiti občutka, da jih je še danes velika večina do Prekmurja in tamkajšnjih usod sočutna predvsem zato, ker so prepričani, da se njim kaj takega ne more zgoditi. Kot da jih niti koronavirus ni prav nič naučil.
Poslu Plestenjakovega nakupa blagovne znamke Mure nekaj manjka. Manjka pika na i.
Kot se za kleno Prekmurko spodobi, je zaznala, da ima zgodba, ki je zadnje dni pridno polnila takšne in drugačne medije, tudi vrzel. Gre za Jana Plestenjaka in njegov nakup blagovne znamke Mura. Zanjo je odštel 3300 evrov, sam pa odločitvi v popotnico zapisal, da je vesel in ponosen, ker je znamka Mura tako ostala v slovenskih rokah. Saj da je zanjo mnogo prekmurskih družin dalo svoje srce in dušo.
Drži. Prvo in drugo. Prav tako pa drži, da v tej zgodbi nekaj manjka. Manjka pika na i. Enako kot kolegico Majdo poznam tudi Jana. Že dolgo sva si na ti, cenim ga kot človeka in estradnika, ki se še kako spozna tudi na biznis. Kot je zapisala Horvatova, se je z nakupom Mure prikupil občinstvu, nenavadni posel, ki sega s Primorskega v Prekmurje, si vsekakor zasluži poklon.
Da o imenitnem marketinškem obeležju te poteze ne razpredamo, navsezadnje si je Jan s tremi tisočaki kupil toliko pozornosti in naklonjenosti javnosti, kot mu je brez imena Mura ne bi prinesel niti desetkratni vložek. In tu je catch, bistvo. Majda se sprašuje, kaj je s tem – z izjemo tega, da je ostala v slovenskih rokah – dobila Mura, blagovna znamka, nekdaj ponos in simbol Prekmurja. Njene delavke, delavci, katerih pregovorna dobrota je bila v resnici njihova naivnost, ki jih je vselej tepla.
Pridružujem se želji, da zgodba dobi piko na i. Postavi jo lahko le Jan. Da tem ljudem, neštetokrat ponižanim in prevaranim, a še vedno ponosnim, srčnim, plemenitim, zapoje. Da jim nameni pesem o njihovi Muri. Njim v čast, Sloveniji v opomin. Majda je zapisala, da bi bil posel nakupa blagovne znamke tako okronan s človeškim obrazom. Se globoko strinjam. Ne morem se namreč znebiti občutka, da jih je še danes velika večina do Prekmurja in tamkajšnjih usod sočutna predvsem zato, ker so prepričani, da se njim kaj takega ne more zgoditi. Kot da jih niti koronavirus ni prav nič naučil.
