Komentar Bojana Budje: Jedilnik brez vzgoje

Včeraj je 280.000 otrok v vrtcih in osnovnih šolah jedlo tradicionalni slovenski zajtrk. Beri: kruh, maslo, med, mleko in jabolka. Kar je bil osrednji dogodek danes iztekajočega se prvega tedna slovenske hrane. S kolikšnim (ne)navdušenjem so ga otroci zaužili, je drugo vprašanje. Odvisno od prehranjevalnih navad. Ali kar vzgoje. Ta pa se začne in konča z besedo kruh. Če je na njem še nekaj medu, tolikanj bolje. Čeprav – roko na srce – današnja mladež sliši predvsem na besedne kombinacije, ki se končujejo na burger.

Hrana je vse. Od nje živimo, zaradi nje umiramo; ako je nimamo. Zaradi lakote na svetu sleherni dan umre 24.000 ljudi. Eden na vsake 3,6 sekunde. Zavoljo podhranjenosti vsakih 5 sekund umre otrok, smrt jih vsakodnevno pokosi 18.000, na leto je to več kot 6 milijonov. Srhljivo. Nepredstavljivo. Človeštva bo čez manj kot tri desetletja okroglih 9 milijard. Če ga ne bodo razredčile vojne. Le kdo in kaj ga bo prehranilo?

Kriza hrane postaja kriza človeštva. Ker tudi mit o kruhu umira. In to navzlic temu, da so med nami še taki, ki prekleto dobro vedo, kaj pomeni beseda lakota in kaj kruh. Nekdaj simbol življenja. A le malokoga še danes zanimajo babičine in dedkove pripovedi o skorjici kruha, o krušnih drobtinicah, ki niso smele pasti z mize, o strašnih usodah, ki da čakajo one, ki bi kruh tako ali drugače zavrgli. Če otroci dandanes krave barvajo vijolično, zagotovo ne vedo niti, kako kruh nastane. Da raste na njivi do žetve. Ona je simbol človekovega uspeha, krona truda, garanja. Pšenični klas je bil in je še v nebroj grbih, državnih, plemiških, škofovskih, svojčas smo ga imeli tudi v jugoslovanskem.

Cikel setve in žetve je božanski, učlovečil je človeka. Pšenica, moka, kruh. Trije simboli. Očenaš, največkrat zdrdrana molitev zahodne civilizacije, ne brez razloga premore stavek Daj nam danes naš vsakdanji kruh. Če bi otroci poznali pravo poslanstvo kruha, bi ga včeraj tudi ugriznili drugače. In svojevrsten moralni praznik bo dan, ko bosta hrana in z njo kruh dobila pomen, ki jima pripada.

Žal tega dne še ni videti. Kajti Slovenci iz leta v leto zavržemo več hrane, v poprečju tam nekje okoli 140.000 ton ali domala 70 kilogramov na prebivalca. Noro! Tretjino tega prispevajo šole in vrtci. Tiste in tisti, koder so včeraj zajtrkovali po slovensko. In smo znova pri vzgoji. Ki bi jo morali imeti češče na jedilniku.