Komentar Bojana Budje: Jezik na intenzivni

Včeraj naj bi počastili mednarodni dan maternih jezikov, ki ga je Unesco leta 1999 razglasil v dokaz spoštovanja lastne materinščine in zavedanja jezikovne raznolikosti. Verjeli ali ne, v svetu danes obstaja kar 8324 govorjenih ali znakovnih jezikov, od teh jih je kakih 7000 še vedno v uporabi. Med njimi kajpak slovenščina. Ki pa vse bolj hira, upadanje rodnosti, vsemogočnost angleščine in njeni uničevalci jo pošiljajo na intenzivno nego. Tam jo je zalotil tudi včerajšnji praznik maternega jezika.

Težko moji in naši slovenščini napišem kaj spodbudnega v njeno okrevanje. Pa četudi nas je Slovence ohranila kot narod, ljudstvo. In četudi je v veljavnem nacionalnem programu za jezikovno politiko pravica do rabe svojega jezika zapisana dovolj nedvoumno in črno na belem. Saj gre vendar za eno temeljnih človekovih pravic, za slovenščino kot materni jezik se je denimo ob zadnjem popisu prebivalstva plebiscitarno izreklo 88 odstotkov Slovenk in Slovencev. Pa to nikogar posebno ne gane.

Da kitajski pametni telefoni in tudi avtomobili z nami komunicirajo zvečine v angleškem jeziku, še nekako razumem. Da pa svojega maternega jezika ne znajo ne uporabljati ne pisati niti tisti, ki jim je v prvi vrsti namenjen, je sramota. Škandal. Poslušam bebave osebke v podobi naših teve reporterjev s košarkarskih tekem, kako igralci menda zadenejo koš. Če bi si ti uničevalci slovenskega jezika najprej zadali, da se naučijo vsaj osnov materinščine, bi bistveno lažje zadeli kakšno pravo besedo. In bi tudi igralci na košarkarskem igrišču koše zadevali. A dobra in natančna slovenščina je pač artizem, neke vrste umetnost, ki je nikakor ne bi smeli prepustiti samo pesnikom in pisateljem, poslednjim branilcem njene trdnjave. Da pa jo novinarji komentatorji spreminjajo v spakedranščino, je blamaža. Zanje in za tiste, ki jim to omogočajo.

Drži, jezik je živ, njegovega razvoja ni moč ustaviti. Vanj spadajo tudi tujke. Angleži in Američani, denimo, so velik kos germanskega in še katerega ljudstva, vendar je njihov jezik prepoln davnih latinizmov. Pa nikogar zato ne boli glava. Si zamišljate, kakšna bi bila slovenščina, če bi ostali pri tisti, ki smo jo prinesli izza Karpatov? Tudi jezik podira meje, kakšen tu in tam izgine. Slovenščina stopa na to pot. Ne zavoljo razvoja, novih besed, izrazov. Krivi so tisti, ki za svoje umotvore uporabljajo zgolj polovico črk naše abecede. Ali pa še te ne.