Komentar Bojana Budje: Kmet naj bo

Prebujeni smo v prvo julijsko soboto. Ki pa ni docela običajna, vsakoletno je namenjena mednarodnemu dnevu zadrug. Kar sploh ni tako nepomembno, še posebej, če vemo, da je po svetu kar 1,2 milijarde raznovrstnih zadružnikov – torej 15 odstotkov odraslega prebivalstva –, povezanih v več kot 3 milijone zadrug. Zadružništvo daje delo več kot 270 milijonom osebkov, to je debela desetina vseh zaposlenih na zemeljski obli. Na stari celini je denimo vsak peti Evropejec član katere od več kot 180 tisoč zadrug, slovenska zadružna zveza pa združuje več kot 13.500 kmetov v devetinpetdesetih kmetijskih in gozdarskih zadrugah.

Slovensko zadružništvo je staro natanko 152 let, spočeto in rojeno pa je bilo iz ene same potrebe, da ščiti slovenskega kmeta na slovenski zemlji. Bi rekel, da zveza svoje poslanstvo opravlja domala vzorno. Vzemimo večni boj z naravo. Tudi to poletje je in bo po Sloveniji ropotala toča z neurji, ne televiziji gledamo uničenja, v žalost zmleto koruzo, buče, trte, sadovnjake, kmetje pa v kamere in mikrofone pripovedujejo vedno iste in enake zgodbe o izgubi vsaj polovice pridelka. In s kmetom sočustvujemo, ne nazadnje on še edini res kaj prideluje in proizvaja, z lastnimi rokami, glavo in trmo, drugi bi samo preprodajali in trgovali. A vedno je zraven tudi kakšen ampak. Ne razumem namreč docela, da se gremo to zgodbo vsako leto z enako predvidljivim scenarijem.

Smo kaj naredili, da bi bilo toč, poplav in suše manj? Nekatere predele sesuje vsako leto, zakaj tam sejemo in sadimo prav tisti in tak pridelek, ki mu led z neba najprej in najbolj škoduje? Kot da je to kaka višja matematika, kajti kmeta smo vajeni gledati in razumeti v vlogi kalimerkota, ki v kamero rine zdrobljeno bučnico, se kakor vsem smili in ve se, da bo dobil odškodnino. In s tem kmet tudi računa, zanj je odškodnina taka zanesljivost kot vrstni red letnih časov. Pravijo celo, da bodo našo domovino EU s svojimi zahtevami sesuli prav kmetje, spomnimo se le francoskih, ki imajo svoje pravice še najbolj naštudirane.

Roko na srce, čarobne formule ne poznam, a ta sama po sebi razumljiva privilegiranost je res preveč v nebo vpijoča. Se mi zdi, kako ni prav nobenega interesa, da bi kdorkoli karkoli spremenil. Še najmanj tisti prizadeti. Kajti umni kmet bo rekel, naj bo tako, kot je. V nasprotnem lahko vselej po potrebi s traktorji zaprejo ceste in Ljubljano zalijejo z gnojnico. Živel današnji dan zadružništva!