Komentar Bojana Budje: Križci in krogci
Če bi me vprašali, ali v tej naši tu in tam tako idilični deželici pod Alpami še živi kdo, ki bi se namesto z imenom in priimkom podpisal zgolj s kakim križcem ali krogcem, nemara celo z odtisom prsta, bi se zgrozil. Stopetodstotno misleč, da smo v enaindvajsetem stoletju sredi oh in ah razvite Evrope pismeni prav vsi, tudi oni v kakem zakotnem dolenjskem, belokranjskem ali kočevskem romskem naselju. Pa sem se vsaj narahlo ugriznil v jezik. Resda takih, ki črk in abecede ne poznajo, pri nas ne štejemo že vse od davnega leta 1991, ker da pač gre za statistično neznačilen pojav. A je zato pri roki zadnji uradno zapisani podatek, da je v Sloveniji natanko 0,46 odstotka življa, starejšega od 15 let, totalno nepismenega. Prevedeno v razumljivejše številke pomeni to kar kakih 9000 osebkov. Grozljivo za čas in razmere, ki jih živimo. Roko na srce, sploh si ne predstavljam nekoga s kakim stotom žive teže, kako se na papirnato belino podpisuje s črto ali dvema v podobi križca, nemara celo z odtisom primerno umazanega palca ali kazalca.
Jutri je mednarodni dan pismenosti. Vsako leto nekako ob tem času Slovenci vsaj približno izvemo, koliko smo si s pismenostjo na ti. Bi rekel – ne upoštevaje uvodno spoznanje –, da ne pretirano. Naš zgled naj bi bili denimo politiki, posebno od nas izvoljeni poslanci, tako rekoč ljudje iz ljudstva za ljudstvo, tudi direktorji mogočnih in manj mogočnih firm, akademiki, magistri in doktorji znanosti, veleumi, estradniki, vrhunski športniki, sodniki. In vedno me je mikal odgovor na vprašanje, kako in koliko pismene so te osebe. Test bi lahko bil sila preprost. Naj na eni strani papirja napišejo svoj življenjepis. Verjemite, skoraj vse bi se videlo, ne le slovnica in pismenost. In stavim, da bi bilo katastrofalno. Sodeč po javno dostopnih doktorskih disertacijah, magisterijih, takih in drugačnih umotvorih smetane naroda. Slovenščina, tista, ki nas je ohranila kot Slovence, je v več kot polovici primerov na psu mešancu. Saj ne, da bi sredi belega dne ali temne noči govorili pravilno slovenščino, bilo bi smešno in neumno. Pisali pa bi jo vsaj približno lahko. Angleži jo, angleščino, vsaj tisti, ki menijo, da niso barbari.
Tako se spodobi. Naš materni jezik je artizem, umetnost, ki je ne bi smeli prepustiti poslednjim branilcem njene trdnjave, denimo pisateljem in pesnikom, nemara še kakemu novinarju. Sicer bodo zmagali tisti, ki ne znajo in ne zmorejo uporabiti več kot polovice črk na tipkovnici.
