Komentar Bojana Budje: Luna in Medo
Več ko vem o ljudeh, bolj cenim pse. In jim zato tudi namenjam pričujoči okvir. Dodatni razlog je, da pojutrišnjem, na 26. avgusta dan, lajajoči štirinožci slavijo svoj praznik, svetovni dan psov. Bržkone se ga niti ne bodo zavedali, zanesljivo pa bodo deležni kakega priboljška. Ali celo nove frizure. Pa ne po zaslugi kake človeške dobrosrčnosti, bolj nečimrnosti, celo pokvarjenosti tistih, ki se gredo kar boga in stvarnika in v njunem imenu krojijo pasje življenje docela po svoje. Celo tako, da so jim še včeraj zavoljo svojih pogledov na pasjo lepoto rezali repe in ušesa. Danes načeloma tega ni več, a nekateri so še vedno žalostni, ko vidijo psa z repom in štrlečimi uhlji.
Število registriranih psov v Sloveniji raste, danes jih imamo blizu 250 tisoč, še pred petimi leti jih je bilo skoraj 20 tisoč manj. Tudi različnih pasem je nekaj več, danes že 338, najbolj priljubljeni pa so nemški ovčarji, španjeli zvenečega naziva cavalier king charles in borderski ovčarji; edina domača avtohtona pasma je kraški ovčar. Vsi čistokrvneži morajo biti raščeni in oblikovani po točno določenih merah, če niso pravih, vmes poseže človek. Denimo s kupiranjem. Ali prevedeno: bodisi rep bodisi ušesa ali celo oboje mu odrežejo ali prirežejo. Še danes! Zato, da bo po volji in okusu človeka. Tistega, ki mu je dokazano in neštetokrat preverjeno najboljši prijatelj. Verjeli ali ne, to prijateljstvo traja že 140 stoletij. Ali 14.000 let. Nisem še slišal, da bi denimo kaki misici, ki na lepotnem tekmovanju zavzema poze, podobne pasjim, v imenu lepote kaj vzeli, odrezali. Kvečjemu ji kaj dodajo. Pa nas psi zato prav nič ne sovražijo. Njihova pripadnost je v nasprotju s človeško brezpogojna, zvestoba žal enosmerna.
Srečna okoliščina je le, da psi ne vedo, kakšna kri se jim pretaka po žilah. Plemenita ali navadna pasja. Ker pač čistoča pasje krvi preganja samo ljudi. Pocestni pasji potepuh maha z repkom skozi življenje brez pomisli, da njegova mati ni bila plemenita Luna von Habsburg, oče pa Medo von Hollenstein. Potepuhu se to žvižga, pardon laja, veseli se življenja, sočne kosti, družbe in pasjih lepotic.
Pogosto slišim, da so psi skoraj kot ljudje. Kar zna biti žalitev za pasji rod. Kajti pes je edino živo bitje na svetu, ki ima nas raje kot sebe. Ni kar tako lord George Gordon Byron, sloviti romantični pesnik, svojemu psu postavil nagrobnika. Ni bil ne prvi ne zadnji. Pes je tako zvesto, tako popolno bitje, da še umre daleč pred človekom.
