Komentar Bojana Budje: Maraton
Včeraj so se slovenski policisti šli maraton nadzora hitrosti. Ali drugače: od zgodnjega jutra do poznega večera so na kakšnih 600 (!) lokacijah lovili tiste, ki s(m)o vozili hitreje od števil, zapisanih na prometnih znakih. Izplena akcije ne poznam, spomnim se, da so pandurji med zadnjim podobnim množičnim lovom z laserji in drugimi novodobnimi merilniki postrelili blizu tisoč prekrškarjev. Če so številke podobne, se bo v državno blagajno znova stekel domala milijonček dodatnih evrov. Glavni argument kifeljcev za tovrstno nadurno delo je, da neprilagojena hitrost povzroči petino prometnih nesreč. In da je lani pobrala 32 življenj.
Razumem. Še vedno pa nimam odgovora, ali je zavoljo takšnih policijskih maratonov in visokih kazni resnično kaj manj nesreč. Strokovnjaki niso prepričljivi, več je celo onih, ki nimajo pritrdilnega odgovora na takšno vprašanje. Dodatno represijo pripisujejo paniki policijske oblasti, ki da se zaradi pijancev, dirkačev, škode in predvsem krvi na cestah zateka k skrajnim ukrepom. Kot so se denimo Avstrijci, koder že vse od 1. marca velja domislica, ki si jo velja zapomniti. Tistim, ki med vožnjo po naselju prekoračijo hitrost za najmanj 80 kilometrov na uro ali zunaj naselja za 90 kilometrov na uro, bodo lahko avto zasegli in ga prodali na dražbi. Noro! Če pa gre nemara za povratnika, so te številke še nižje. Njihovi kifeljci pravijo, da je avtomobil v rokah takega voznika zločinsko orožje. Šoferji in avstrijska avto-moto zveza so zagnali vik in krik. Tudi oni namreč trdijo, da ena sama študija ne dokazuje, kako strožje kazni ljudi bolj odvračajo od prekrškov kot milejše. Pa tudi, da bi o tako drastičnih posegih v lastnino morala odločati kazenska sodišča in ne upravni organi. Naj odločijo pravniki.
Sem voznik, ki z davki na nafto, cestninami, sem ter tja s kako kaznijo in še čim dobro polnim državno blagajno. In tudi kaj vem o najbolj naravnem stanju duha in telesa, po katerem vozniki ne ljubimo pandurjev in obratno. Biti policist ni lahko in ni enostavno. Če jih poznaš enega po enega, so kar fajn fantje. V trumi pa so le ozkosrčen, omejen, represiven, tako rekoč preklet sistem, aparat. To vedo sami, zato se zapirajo vase ali odhajajo v druge službe. Dodatno še zato, ker vedo več kot mi. Tudi to, da kazen ne bo rešila problema. Pa nas morajo kaznovati. Ker tako zahtevajo njihovi panični ozkogledi šefi. Beri: oblast.
