NA KOŽO
Komentar Bojana Budje: Milijonarji
Še pred 12 leti je bilo skorajda nemogoče imeti premoženje, manjše od milijona tolarjev.
Odpri galerijo
No, pa smo za nekaj časa rešeni. Predvolilnih obljub, namreč, nakladanj, laži, obračunavanj, podtikanj, zmerjanj in kar je še podalpskih aktivnosti za dosego želenega cilja. Beri županskega fotelja. Danes znova dihamo svobodno in neobremenjeno, časopisne naslovnice prinašajo vsebine, ki se nas bolj dotikajo, enako je z udarnimi termini radijskih in teve postaj.
Tema, ki je denimo ena udarnejših in ki ima vsaj posredno opraviti s slehernim od nas, je bogastvo. Tisto žvenketajoče, merjeno z evri, ki so sestavili včeraj objavljeno lestvico sto najbogatejši Slovenk in Slovencev.
Iskreno jim čestitam, za slovenske razmere nepojmljivo celo brez trohice zavisti. Predpostavljam pač, da so njih milijoni sad dela, znanja, podjetnosti, tudi iznajdljivosti in inovativnosti. Več je tega v družbi, uspešnejša je država.
Več bo bogatih, več bo imela država in manj bo revnih. V tej logiki ni prostora za zavist. Sploh pa je človeško bitje v bistvu narejeno tako, da elementarni užitki, kot so hrana, pijača in seks, niso ovrednoteni z evrskimi milijoni. Liter vode odžeja tako klošarja kot milijonarja, krožnik vampov ali golaža bi ju enako nasitil, ljubezen ene same ženske z njeno dušo in telesom enako osrečila. Vse to je dosegljivo za malo, zelo malo denarja. In tudi smisli življenja se običajno ne glasijo na ček za milijone evrov.
Drži pa, da ima kapitalizem, ki smo ga sprejeli s takšnim navdušenjem, več obrazov. Tudi tega, ki izpričuje, da so in bodo na eni strani milijonarji, na drugi pa vsi tisti, ki to niso. A za katere ni nujno, da bi bili zavoljo tega kaj manj srečni. Vzemimo mladi par. Oba z visoko šolo. V življenje sta startala le drug z drugim, diplomama in ljubeznijo. Kasneje z nekaj sreče še vsak s po 1500 evri mesečne plače.
Najemniško sobico je kmalu zamenjalo stanovanje, ki sta ga v kakih dvajsetih letih tudi odplačala, vmes izšolala otroka, zaslužila za megana ali clia, si vsako leto privoščila desetdnevni dopust v Umagu, tu in tam celo kakšno nedeljsko kosilo na Bledu. In si potem proti koncu življenja, ko pridejo na vrsto vsakovrstni obračuni, rekla, vidiš, živeli smo pošteno in srečno. Veliko jih živi še slabše.
Sploh pa, drage Slovenke in Slovenci, pred dvanajstimi leti smo bili domala vsi milijonarji. Še leta 2006 je bilo skorajda nemogoče imeti premoženje, manjše od milijona tolarjev.
Tema, ki je denimo ena udarnejših in ki ima vsaj posredno opraviti s slehernim od nas, je bogastvo. Tisto žvenketajoče, merjeno z evri, ki so sestavili včeraj objavljeno lestvico sto najbogatejši Slovenk in Slovencev.
Iskreno jim čestitam, za slovenske razmere nepojmljivo celo brez trohice zavisti. Predpostavljam pač, da so njih milijoni sad dela, znanja, podjetnosti, tudi iznajdljivosti in inovativnosti. Več je tega v družbi, uspešnejša je država.
Še pred 12 leti je bilo skorajda nemogoče imeti premoženje, manjše od milijona tolarjev.
Več bo bogatih, več bo imela država in manj bo revnih. V tej logiki ni prostora za zavist. Sploh pa je človeško bitje v bistvu narejeno tako, da elementarni užitki, kot so hrana, pijača in seks, niso ovrednoteni z evrskimi milijoni. Liter vode odžeja tako klošarja kot milijonarja, krožnik vampov ali golaža bi ju enako nasitil, ljubezen ene same ženske z njeno dušo in telesom enako osrečila. Vse to je dosegljivo za malo, zelo malo denarja. In tudi smisli življenja se običajno ne glasijo na ček za milijone evrov.
Drži pa, da ima kapitalizem, ki smo ga sprejeli s takšnim navdušenjem, več obrazov. Tudi tega, ki izpričuje, da so in bodo na eni strani milijonarji, na drugi pa vsi tisti, ki to niso. A za katere ni nujno, da bi bili zavoljo tega kaj manj srečni. Vzemimo mladi par. Oba z visoko šolo. V življenje sta startala le drug z drugim, diplomama in ljubeznijo. Kasneje z nekaj sreče še vsak s po 1500 evri mesečne plače.
Najemniško sobico je kmalu zamenjalo stanovanje, ki sta ga v kakih dvajsetih letih tudi odplačala, vmes izšolala otroka, zaslužila za megana ali clia, si vsako leto privoščila desetdnevni dopust v Umagu, tu in tam celo kakšno nedeljsko kosilo na Bledu. In si potem proti koncu življenja, ko pridejo na vrsto vsakovrstni obračuni, rekla, vidiš, živeli smo pošteno in srečno. Veliko jih živi še slabše.
Sploh pa, drage Slovenke in Slovenci, pred dvanajstimi leti smo bili domala vsi milijonarji. Še leta 2006 je bilo skorajda nemogoče imeti premoženje, manjše od milijona tolarjev.
