Živimo življenje, v katerem je ura ali več v avtu za borih nekaj kilometrov vožnje za njega ali njo način bivanja. Nekaj takega kot umivanje zob ali sveže gate. Kot da nam je vnaprej določeno, da bomo na poti za ljubi kruhek ali po vsakdanjih opravkih v plehu prebili kar lep kos življenja. Ker svet pač ni narejen tako, da bi bili delo in trgovine pri roki, živimo v sistemu, ki nam za nujne in nenujne poti krade čas. Ogromno časa.
Cene tekočih goriv letijo v nebo, mi pa se vozimo vse več in vse bolj potratno.
Sleherni Slovenec je lani v poprečju opravil natanko 2,2 poti dnevno, debeli dve tr...