NA KOŽO
Komentar Bojana Budje: Na poti izginotja
Zemlja brez ljudi, brez enega samega človeka, bi bila bržkone prav lepa zgodba.
Odpri galerijo
Za nami so dnevi, ki smo jih pretežno namenjali mrtvim. Tudi poginulim. Kajti Svetovni sklad za naravo nas je alarmiral s podatkom, da se je od leta 1970 populacija rib, ptic, dvoživk, plazilcev in sesalcev na planetu Zemlja zmanjšala za neverjetnih 60 odstotkov. Halo?! Najbolj grozljivo je stanje na območju Karibov in Južne Amerike, kjer je v 44 letih izginilo 89 odstotkov divjih živali, Evropa denimo beleži tretjinski upad. A podatek je varljiv, kajti način upravljanja naravnih virov je v naši regiji katastrofalen. Manj kot pet odstotkov živali je divjih, domala 96 pa domačih, večinoma kajpak vzrejenih za pitanje nenasitnih človeških žrel.
Ljudje. Le komu od drugih živih bitij na Zemlji smo sploh potrebni razen domačim živalim, ki smo jih zaradi lastne sebičnosti odtrgali od narave? Nikomur, vsem smo zgolj in edinole v škodo, v dejansko ali potencialno pogubo. Če se ne smilimo sami sebi, je Zemlja brez ljudi, brez enega samega človeka, lepa zgodba. Nekoč je že bila, večino časa, odkar obstaja življenje, na modrem planetu ni bilo ljudi. Naša vrsta je stara komaj pet milijonov let, ko sta se nekemu človečnjaku ali opičnjaku začela dogajati zavest in razum. Milijarde let pred tem človeka ni bilo, življenje pa. Četudi je bilo nekajkrat skoraj izbrisano. Denimo v permu, pred 250 milijoni let, ko je neznana katastrofa pokončala 96 odstotkov življa v morju in nekaj manj na kopnem. Prednik človeka – kar koli že je to bilo – je preživel. Naključje. Srečno ali nesrečno. Kakor za koga.
Danes ne vemo, kako dolgo še lahko obstane naša sesalska vrsta. Ljudje smo še mladi. A če izginemo, ne bo to za mater Zemljo nobena večja škoda. Nemara celo olajšanje. Če človeštva ne bo več, ima morda možnost podobne evolucije do zavesti in razuma katera druga vrsta. Kajti štiri do pet milijard let, kolikor bo še Zemlja, preden jo scvre v rdečo svetlobo napihnjeno Sonce, je več kot dovolj časa za marsikaj. In za marsikoga. Dotlej pa čakajmo.
Favna izginja, to se zdi dokončno. Prvo bo na vrsti sladkovodno živalstvo, ki je v 44 letih upadlo za 80 odstotkov. Potem vsi drugi. Slovenci imamo svojo uteho. V kar 40.000 slovenskih priimkih se skriva 115 raznoraznih živali, zvečine divjih; Kosov je 3900, le 60 manj je Golobov, Medvedov je 2500, Jelenov in Mačkov po 1500, sledijo Čuki, Jazbeci, Volki. Izginjajo počasneje kot njihovi živalski vzorniki, pisani z malo začetnico.
Ljudje. Le komu od drugih živih bitij na Zemlji smo sploh potrebni razen domačim živalim, ki smo jih zaradi lastne sebičnosti odtrgali od narave? Nikomur, vsem smo zgolj in edinole v škodo, v dejansko ali potencialno pogubo. Če se ne smilimo sami sebi, je Zemlja brez ljudi, brez enega samega človeka, lepa zgodba. Nekoč je že bila, večino časa, odkar obstaja življenje, na modrem planetu ni bilo ljudi. Naša vrsta je stara komaj pet milijonov let, ko sta se nekemu človečnjaku ali opičnjaku začela dogajati zavest in razum. Milijarde let pred tem človeka ni bilo, življenje pa. Četudi je bilo nekajkrat skoraj izbrisano. Denimo v permu, pred 250 milijoni let, ko je neznana katastrofa pokončala 96 odstotkov življa v morju in nekaj manj na kopnem. Prednik človeka – kar koli že je to bilo – je preživel. Naključje. Srečno ali nesrečno. Kakor za koga.
Zemlja brez ljudi, brez enega samega človeka, bi bila bržkone prav lepa zgodba.
Danes ne vemo, kako dolgo še lahko obstane naša sesalska vrsta. Ljudje smo še mladi. A če izginemo, ne bo to za mater Zemljo nobena večja škoda. Nemara celo olajšanje. Če človeštva ne bo več, ima morda možnost podobne evolucije do zavesti in razuma katera druga vrsta. Kajti štiri do pet milijard let, kolikor bo še Zemlja, preden jo scvre v rdečo svetlobo napihnjeno Sonce, je več kot dovolj časa za marsikaj. In za marsikoga. Dotlej pa čakajmo.
Favna izginja, to se zdi dokončno. Prvo bo na vrsti sladkovodno živalstvo, ki je v 44 letih upadlo za 80 odstotkov. Potem vsi drugi. Slovenci imamo svojo uteho. V kar 40.000 slovenskih priimkih se skriva 115 raznoraznih živali, zvečine divjih; Kosov je 3900, le 60 manj je Golobov, Medvedov je 2500, Jelenov in Mačkov po 1500, sledijo Čuki, Jazbeci, Volki. Izginjajo počasneje kot njihovi živalski vzorniki, pisani z malo začetnico.
