Komentar Bojana Budje: Na zdravje, Prekmurje!

Prekmurje dobro poznam. Ne brez razloga. Še bolj čudovite ljudi, ki tem od Boga in Ljubljane zvečine pozabljenim krajem dajejo nekaj, česar preostala Slovenija ne premore. Srčnost, plemenitost, dobroto. Predvčerajšnjim, na dan Marijinega vnebovzetja, ko si je marsikdo odrezal še zadnji kos letošnjih počitnic, je denimo godovalo natanko 44.645 Marij, kolikor jih ta hip živi v deželici pod Alpami. To ime je pač z naskokom najpogostejše, tudi najstarejše. Danes je upodobljeno v ženici s povprečno sedmimi križi na plečih, največ jih živi prav v Prekmurju. Nekako poosebljajo ta del Slovenije, ki prav danes slavi. Sto pet let mineva od združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom davnega 17. avgusta 1919, temu dogodku je bila včeraj namenjena osrednja državna proslava v Beltincih.

Hočeš nočeš bodo o Prekmurju ta vikend prav vsi govorili z izbranimi besedami. Tudi danes v Ljubljani, koder bo na Prekmurskem trgu celodnevno senje – tako pravijo Prekmurci dogajanju s štanti, glasbo, hrano, pijačo in nekaj kulture. Ker se tako pač spodobi. Celo v Beltince so se mnogi sinoči odpravili. Koder so izza zidov tamkajšnjega gradu odzvanjale velike besede o našem, skupnem Prekmurju. A že jutri bo nedelja. Tistih, ki so bili včeraj in bodo danes do Prekmurja sočutni predvsem zato, ker se njim usode teh ljudi in tistih krajev ne morejo zgoditi, ne bo nikjer več. Ostalo bo tako, kot je. Prihodnost Prekmurja ostaja v Prekmurcih. Srčnih, plemenitih, dobrih.

Pa četudi je dobrota prekmurskega človeka v resnici njegova naivnost, ki ga je vselej tepla. Danes resnici na ljubo nekaj manj kot včeraj. Preteklost jih je otrdila, izučila. Spominjam se, kako so jim nemilostno vročali odpovedi o zaposlitvi. Tudi tisočim v enem samem dnevu. V imenu države, ki je nikoli ni sram, sem zardeval. In se spraševal, s kakšno pravico je delavstvo razdelila na potrebne in nepotrebne. Ter kako jim je nemočnim jemala še tisto zadnje, kar jim je ostalo – ponos in dostojanstvo.

A če kaj, sem zadnja leta, tudi včeraj in danes, v njihovih očeh, celo v očeh prekmurskih Marij, namesto prislovične ponižnosti uzrl nekaj, česar v preteklosti ni bilo zaznati v izobilju. Lesk odločnosti, vztrajnosti, prepričanja. Pogled, ki je več od upanja. Na zdravje, naše Prekmurje!