Komentar Bojana Budje: Njeno visočanstvo

Zastava in himna. Vsaj zame najpomembnejša simbola patriotizma in domoljubja. Pripadam pač generaciji, ki ji je zastava veliko več kot zgolj kos cunje na drogu. In jutrišnja nedelja bo dan njenega visočanstva, dan slovenske zastave. V spomin na 7. april davnega leta 1848, ko je slovenski domoljubni študent Lovro Toman z nekaj pogumnimi somišljeniki prvič izobesil slovensko tribarvnico na pročelju gostilne Zlata riba na Wolfovi 8 v Ljubljani. V odgovor na izobešeno nemško zastavo na Ljubljanskem gradu. Za tiste čase herojsko dejanje.

Jutri bo temu početju in zastavi v čast osrednja proslava v Geometričnem središču Slovenije, že včeraj pa so praznik nacionalne tribarvnice obeležili z odkritjem spominskega obeležja na ljubljanskem Trgu republike.

V večini narodov tega sveta velja, da je ljubezen do domovine in njene zastave lepo, toplo in predvsem pozitivno človeško čustvo. Ki pa je pri nas nekako zamrlo. V letih 1990 in 1991 so slovenske in nobene druge zastave na Slovenskem še vihrale na vso moč, jugoslovanske trobojnice z zvezdo pa izginjale v prah in pepel. Potem, v prvi pravi svobodi in demokraciji, je domoljubna vnema ponehala. Resda nikoli ni bilo moč ugotoviti, koliko patriotizma je bilo v časih eks Juge zaigranega in koliko zaukazanega, a v časih, ki jih živimo sedaj, se zdi, da še tega ni.

Za mlade generacije nekako velja, da jim ob omembi takšne ali drugačne državnosti srce niti ne trzne, njihova država je pač ves svet, ki ga vidijo in čutijo prek interneta. Dobršnemu delu ostalih pa zastava simbolizira državo, ki je večinsko sprta sama s seboj. In v takem vzdušju postaja izobešanje zastave znova neke vrste herojsko dejanje, podobno tistemu, ki ga je izpričal Lovro Toman pred 176 leti. Kot da je tovrstni domovinski izliv nekakšna blamaža, zadeva iz časov čitalnic, če sploh še kdo ve, kdaj in kaj je to bilo. Bi rekel celo, da smo to poglavje narodnega prebujanja in zavedanja prešpricali.

Priznam, zastava Republike Slovenije ni kak bleščeč likovni ali umetniški presežek. Težko tudi rečem, da si zaslužimo boljšo, lepšo. A kakršna koli že je, je naša, je moja, spoštujem njene barve in grb na njej. In pod to zastavo ne prenesem ne sovraštva ne zaigrane načelnosti. Zato naj zaboga po naravni poti umreta skupaj s tistimi, ki oboje že pet, šest ali sedem desetletij nosijo v sebi. Da prepirov, delitev in sovraštva osvobodimo vsaj naše otroke.