Komentar Bojana Budje: Osebnost leta

Sestrski časopis je predvčerajšnjim razglasil Delovo osebnost leta 2024. Veliko tega se je v četrtek zvečer dogajalo v Cankarjevem domu, a čas bo dogajanje slej ko prej povozil. Nekaj pa bo ostalo za vselej. Zgodbe, ki so jih spisali nominiranci za laskavo priznanje, in njihovo sporočilo, da Slovenija zna in zmore.

Prinašajo torej dobre novice, teh pa v Sloveniji kot da ni. Kajti dobre novice so za nas dolgočasne, le malokomu se dvigne adrenalin, ako našim zdravnikom prvim na svetu uspe zahtevna operacija, znanstvenikom izjemno epohalno odkritje, če je Slovenija vključena v Nasin vesoljski program, če se izvoz kake firme prešteva v stotinah milijonov evrov ali dolarjev, če naši najstniki po svetu zmagujejo na tekmovanjih v matematiki ali fiziki, če ... Ne, to je živ dolgčas, to so dobre novice, takšne novice pač niso novice. Novica je za nas to, kar je slabega, zlega, katastrofalnega. Kot da uživamo v nesreči ali bedi drugih. Noro!

Na srečo premoremo dogodke, kot je bila izbira Delove osebnosti. Z njimi spoznavamo, da so tudi majhni lahko veliki. Največji. Pa ne mislim zgolj na naše večne ambasadorje v podobi športnikov in njihovih zgodovinskih dosežkov ter presežkov, Slovenija premore veliko več. Denimo neomajno borko za vse otroke tega sveta z redkimi boleznimi, pa pionirja raziskovanja vpliva morskih sesalcev na življenje morskih ekosistemov, v četrtek smo spoznali osebo, ki že več kot dve desetletji bdi nad nemočnimi žrtvami nasilja, pravo občudovanje je denimo požel zmagovalec izbora Samo Zver, predstojnik hematološkega oddelka ljubljanskega UKC.

Ne zato, ker je zdravnik, on je veliko več. Bojuje se z neozdravljivo parkinsonovo boleznijo, a zase pravi, da ni bolnik. Biti bolnik nima časa, misliti mora na bolnike, ki potrebujejo njegovo pomoč. Sebe preprosto ne zna postaviti na prvo mesto. Pravi, da ima tisti, ki to zna, sveti gral uspeha v svojih rokah. On ga nima. Zato pa premore optimizem, s katerim zdravi vse. Ne le bolnikov. Optimizem, ki ga Sloveniji tako hudičevo manjka.

Nihče od desetnije nominiranih ni svojih plemenitih zgodb spisal zato, da postane nesmrten. Četudi človek prav o nesmrtnosti sanja že tisoče let, vse od mezopotamske zore civilizacije in Epa o Gilgamešu. Pa vendar so stopili na to pot. S svojimi dejanji, ravnanji, dosežki. Zapisanimi v zgodovino, v že 35-letno tradicijo podeljevanja Delovih nagrad. In menda si nesmrten, ko postaneš košček zgodovine. Oni so si zaslužili oboje. Z zgledi in dobrimi novicami.