NA KOŽO
Komentar Bojana Budje: Pasji dan
Pogosto slišim, da so psi skoraj kot ljudje. Kar zna biti žalitev za pasji rod.
Odpri galerijo
Danes iztekajoči se 35. teden leta 2020 je bil nenavadno pester, razburljiv, negotov. Trepetali s(m)o za usodo brhke prve upokojenke Aleksandre, se spraševali, kdaj, kako in ali sploh prihodnji teden znova v šolske klopi, bojazljivo zrli na ekrane mobilnih telefonov v aplikacijo Ostani zdrav, ki nam šteje stike z morebitno koronavirusno okuženimi, grizli nohte za Dončićeve Maverickse ter še in še. Nič čudnega, da sem bil še najbolj pomirjen v sredo.
Na 26. avgust, svetovni dan psov. Človeku dokazano in vsakodnevno preverjeno najboljših prijateljev. Bojda traja to prijateljstvo – če verjamete ali ne – že neverjetnih 140 stoletij. Ali 14.000 let. Nič nenavadnega. Več ko vem o ljudeh, bolj cenim pse. In se že dolgo ne čudim več svoji edini in najboljši nečakinji, ki je odprla pravo pravcato pekarno z vsakovrstnimi priboljški, namenjenimi zgolj in edinole lajajočim štirinožcem. Pa še uspelo ji je.
In se tudi zato vprašam, ali je pes res samo žival, ki so jo naši v kožuhe oviti predniki najprej udomačili, ali pa se je udomačil kar sam in se preprosto zavestno pridružil človeku. Je podaljšek človekove roke in misli ali pa smo ljudje pomočniki, služabniki psa, udomačenega volka? Tako zapletene in prepletene so zgodbe o človeku in psu. Vse po vrsti intimne, a hkrati povedne. Lord Byron, ta siloviti romantični pesnik, je postavil nagrobnik svojemu psu. Ni bil ne prvi ne zadnji. Bil pa je George Gordon Byron. Pes je pač tako zvesto, tako popolno bitje, da še umre daleč pred svojimi človeškimi brati in sestrami. Kratkost življenja je v bistvu njegova edina napaka.
Pogosto slišim, da so psi skoraj kot ljudje. Kar zna biti žalitev za pasji rod. Kajti pes je edino živo bitje na svetu, ki nas ima raje kot sebe. Živi z nami, za nas in ne ob nas, nenehno nam kaže vdanost in zvestobo ter izpričuje ljubezen. Le kdo nam prijazno pomaha z repom ob prihodu domov, ne oziraje se na uro in stanje? Pasji jezik je rep, z njim izraža vse. Najdejo se celo, ki mu v imenu neke čiste pasme, večje všečnosti, rep preprosto odrežejo. Mu vzamejo tisto, kar mu je namenil Stvarnik. Nisem še slišal ali videl, da bi kaki misici v imenu lepote kaj vzeli, odrezali. Kvečjemu ji kaj dodajo. Pa nas psi zato prav nič ne sovražijo. Njihova pripadnost je v nasprotju s človeško brezpogojna.
V sredo sem pri nečakinji spoznal celo, da znajo šteti. Ne verjamete? Poskusite pred njimi v žep spraviti tri pasje kekse in jim ponuditi samo dva.
Pogosto slišim, da so psi skoraj kot ljudje. Kar zna biti žalitev za pasji rod.
Na 26. avgust, svetovni dan psov. Človeku dokazano in vsakodnevno preverjeno najboljših prijateljev. Bojda traja to prijateljstvo – če verjamete ali ne – že neverjetnih 140 stoletij. Ali 14.000 let. Nič nenavadnega. Več ko vem o ljudeh, bolj cenim pse. In se že dolgo ne čudim več svoji edini in najboljši nečakinji, ki je odprla pravo pravcato pekarno z vsakovrstnimi priboljški, namenjenimi zgolj in edinole lajajočim štirinožcem. Pa še uspelo ji je.
In se tudi zato vprašam, ali je pes res samo žival, ki so jo naši v kožuhe oviti predniki najprej udomačili, ali pa se je udomačil kar sam in se preprosto zavestno pridružil človeku. Je podaljšek človekove roke in misli ali pa smo ljudje pomočniki, služabniki psa, udomačenega volka? Tako zapletene in prepletene so zgodbe o človeku in psu. Vse po vrsti intimne, a hkrati povedne. Lord Byron, ta siloviti romantični pesnik, je postavil nagrobnik svojemu psu. Ni bil ne prvi ne zadnji. Bil pa je George Gordon Byron. Pes je pač tako zvesto, tako popolno bitje, da še umre daleč pred svojimi človeškimi brati in sestrami. Kratkost življenja je v bistvu njegova edina napaka.
Pogosto slišim, da so psi skoraj kot ljudje. Kar zna biti žalitev za pasji rod. Kajti pes je edino živo bitje na svetu, ki nas ima raje kot sebe. Živi z nami, za nas in ne ob nas, nenehno nam kaže vdanost in zvestobo ter izpričuje ljubezen. Le kdo nam prijazno pomaha z repom ob prihodu domov, ne oziraje se na uro in stanje? Pasji jezik je rep, z njim izraža vse. Najdejo se celo, ki mu v imenu neke čiste pasme, večje všečnosti, rep preprosto odrežejo. Mu vzamejo tisto, kar mu je namenil Stvarnik. Nisem še slišal ali videl, da bi kaki misici v imenu lepote kaj vzeli, odrezali. Kvečjemu ji kaj dodajo. Pa nas psi zato prav nič ne sovražijo. Njihova pripadnost je v nasprotju s človeško brezpogojna.
V sredo sem pri nečakinji spoznal celo, da znajo šteti. Ne verjamete? Poskusite pred njimi v žep spraviti tri pasje kekse in jim ponuditi samo dva.
