Komentar Bojana Budje: Pastorek zgodovine
Malo jih ve, da je danes državni praznik. Pa še dela prosti dan je. A le zato, ker je pač sobota. Pisalo se je leto 1918 in bil je 23. november kot danes, ko je generalmajor Rudolf Maister s svojimi borci v samostojni vojaški akciji razorožil nemško vojsko, prevzel vojaško komando in utrdil slovensko politično oblast v Mariboru. Na predvečer že dvajsetega državnega praznika, posvečenega domoljubu Rudolfu Maistru, je bila sinoči v Kamniku osrednja proslava, danes pa v njegovi tamkajšnji rojstni hiši poteka dan odprtih vrat. Generalovemu spominu so se poklonili tudi v Mariboru pa v Celju, na Ravnah in Ptuju, seveda tudi v Ljubljani, nemara še kje.
Maister pač ni kdorsigabodi. Bil je denimo tisti vojaški poveljnik, ki je na 1. novembra dan taistega leta 1918 ob natanko 16. uri svojim borcem za severno mejo spisal prvo povelje v slovenskem jeziku. Mnogi se ga spomnijo tudi kot predsednika komisije za razmejitev z Italijo. Ali pa kot osebe, ki je Slovence razdelila. Kot denimo Janez Janša ali Anže Logar. Tako pač kaže zgodovina. Možno je celo, da praznika v čast generalu Maistru sploh ne bi bilo, ako se zanj tako goreče in odločno ne bi postavili nekateri posamezniki. Prav oni in čas so zaslužni za to, da se je resnična zgodba o generalu začela pisati takoj po odhodu Edvarda Kardelja, Sergeja Kraigherja in Lidije Šentjurc s položajev, na katerih so imeli moč in možnost odločati o domala vsem v slovenski republiki. Tudi o njeni zgodovini in njenih junakih. Takšne čase smo pač živeli. Da jih ni več, je vsaj posredno zaslužen tudi Maister. Čigar leto, v katerem smo obeležili 150. obletnico generalovega rojstva in 90. obletnico njegove smrti, hkrati pa okroglo stoletnico, kar so pesnika in borca za severno mejo v rojstnem Kamniku imenovali za častnega meščana, se počasi izteka.
Ko nekdo naredi nekaj najbolj bedastega, to navadno stori iz najbolj plemenitih vzgibov. Tako pravijo. A kako najti eno samo drobtinico plemenitosti v dejanju, ko so poslanci državnega zbora pred okroglima dvema desetletjema 130. obletnico Maistrovega rojstva počastili z minuto molka? Z obrednim dejanjem, ki zaznamuje slovo, smrt. Generala, ki mu gredo nesporne zasluge za ubranjeno tretjino slovenskega ozemlja, zgodovina in njeni tolmači očitno ne marajo preveč. Pa bi ga morali. Kajti časi, v katerih je bilo zaukazano Maistra tajiti in blatiti, so na srečo nepovratna preteklost.
