Komentar Bojana Budje: Penzije
Prihodnje dni naj bi šlo zares. Socialni partnerji se bodo lotili izhodišč za pokojninsko reformo, usklajevanja naj bi trajala pet mesecev, februarja 2025 pa naj bi vlada zakon naposled potrdila in ga poslala v državni zbor. Dam za rundo! Dodatno, ker se ena najpomembnejših in ključnih reform dogaja v obdobju dobrih razmer, saj se je v zadnjih dveh letih povečalo število tistih, ki vplačujemo v pokojninsko blagajno. Menda nas je več kot milijon, zraven so celo dijaki in študenti. Lani denimo jih je prispevke plačevalo več kot 100 tisoč, sleherni med njimi je v povprečju sebi pridelal 2 meseca in 23 dni pokojninske dobe, v malho za penzije pa so prispevali 84 milijonov evrov. Ni slabo.
Živimo pač le enkrat, a če to počnemo pravilno, je tudi enkrat dovolj.
Vsi seveda upamo in pričakujemo, da bo reforma prinesla višje penzije. Več od 310 evrov, kolikor danes znaša najnižja, več od 431 evrov, kolikor je zagotovljena najmanjša invalidska, in več od minimalne zagotovljene za polno dobo, ki znaša 687 evrov. Kajti na jesen življenja je pokojnina praviloma edini vir preživetja. Tako pomemben in usoden, da mnogi zanj zavestno prestopajo ne le meje zakonov, pač pa tudi dobrega okusa. Da ne rečem razuma. Karabinjerji iz italijanskega Cagliarija so denimo pred dnevi prijeli 54-letnega moškega, ki je več let skrival materino truplo v zamrzovalniku zgolj zato, da je prejemal njeno pokojnino. Da ne omenjam dogajanj v Grčiji, koder je bila skrb za žive pokojnike masovna. Bančniki v helenski republiki so denimo izračunali, da je Grke izplačilo penzij mrtvim osebam v zadnjih petnajstih letih stalo neverjetnih pet milijard evrov. In da pometemo še pred svojim pragom.
Pisalo se je leto 2020, ko je Slovenijo šokirala zgodba možakarja, ki je polnih šest let skrival truplo svoje matere v hermetično zaprti sobi, sam pa v njenem imenu ves ta čas vsakomesečno dvigoval njeno penzijo. Pa zagotovo ni osamljen. Sicer celo računsko sodišče ne bi opozorilo, da ZPIZ izplačuje pokojnine tudi mrtvim.
A vrnimo se k živim. Tistim, ki naj bi bili že ob letu osorej deležni prvih blagodati desetletja napovedane pokojninske reforme. V izogib morebitnemu pretiranemu razočaranju pa naj bo spoznanje, da živijo najstarejše Slovenke in Slovenci tam, koder je nezaposlenost največja in kjer imajo tisti redki zaposleni najnižjo povprečno plačo. Dokaz torej, da dolgost našega življenja le ni odvisna zgolj in edinole od evrov. Že res, da živimo le enkrat, a če to počnemo pravilno, je tudi enkrat dovolj.
