Komentar Bojana Budje: Po Prešernu

Če bi bili v letu 1849, bi čez dva dni, torej na ponedeljkov 8. februarja dan, umrl France Prešeren. Danes, 172 let kasneje, je ta dan namenjen kulturi, v spomin na največjega pesnika, kar jih je rodila slovenska mati. Prvič je proslava ob obletnici poetove smrti postala vseslovenska že leta 1941 po sklepu osvobodilnega gibanja, kot praznik slovenske kulture pa se 8. februar časti vse od leta 1945. Še sreča ali za koga tudi nesreča, da France ni umrl prestopnega 29. februarja, ker bi potem slavili vsako četrto leto. Ali pa si izmislili kakšen drug prešernovski datum, nemara dan, uro in minuto, ko je v cerkvi ali tam nekje zagledal Primičevo Julijo.


Njega dni sem se zgražal, ker smo si za tako častni praznik izbrali datum pesnikove smrti in ne rojstva. Zdaj to celo razumem. Veliko preroškega je bilo v tej odločitvi. Kajti kot je Matilda s koso vzela Prešernovega Franceta, vse bolj sega tudi po kulturi. Tudi ona umira. Na obroke. Enega razgaljajo včerajšnje Novice z naslovom Borštnikov nagrajenec spolni nadlegovalec?!, za drugi, tretji in še kateri obrok so prispevala podobno nečastna razkritja na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo – AGRFT imenovano –, najizdatnejšo porcijo je dodala včeraj vložena interpelacija zoper vašega, mojega kulturnega ministra Vaska Simonitija. Grehov so mu naprtili toliko, da so spisano nezaupnico pospremili kot eno največjih daril, kar so jih nje avtorji lahko dali slovenski kulturi. Naj me vrag, če se gospod poet ob vsem tem niso zganili tam v svoji grobnici na kranjskem britofu!

Me ne čudi, če nas vse manj ve, kaj sploh je in kaj ni kultura, kdaj smo in kdaj nismo kulturni. Včasih sem se spraševal, ali je kultura samo nekakšna civiliziranost ali vendarle kaj več. Sedaj še tega ne vem. Ker se nekateri kar trudijo, kdo bo tisto, čemur pravimo kultura, bolj onečastil, pohodil. Nam vzel nekaj, čemur smo včasih rekli narodova identiteta.

Rahli fršlok pa me je, ko sem po nacionalni teve slišal, da država Slovenija kulturi nameni več denarja kot obrambnemu ministrstvu z vsemi patrijami, letalskimi eskadriljami, izraelskimi havbicami, helikopterji in kaj vem še čim vred. Se kdo sprašuje, kje so potem ti milijoni? Je slovenska kultura stanje duha, ki mu pravimo apatija? Prešeren bi odgovoril: »Navadile so butare se pleča in grenkega se usta so bokala; podplat je koža čez in čez postala, ne straši več je trnjevka bodeča.«