Komentar Bojana Budje: Po sedmico
Ponovno bo lepo biti Slovenec. Kajti vsega teden dni nas še loči do odprtja poletnih olimpijskih iger, ki se po natanko 100 letih znova vračajo v Pariz. Tja, koder je nepozabni telovadec Leon Štukelj davnega leta 1924 spisal prvo slovensko olimpijsko pravljico; v gimnastičnem mnogoboju in na drogu je osvojil dve zlati odličji. Nihče ga doslej še ni prekosil. Težko, domala nemogoče, da bi ga kdo v dneh med 26. julijem in 11. avgustom. Pa čeprav stoletje zatem slovenski šport piše novo zgodovinsko poglavje in v glavno mesto Francije pošilja rekordno zastopstvo, kar 44 športnic in 46 športnikov.
Nekdaj smo govorili, kako je pomembno predvsem sodelovati. Vse drugo, vključno z rezultati in odličji, da je manj pomembno. Je, če je. A danes, ko je denar sveta vladar, je drugače. Sodelovanje je pogojeno z izplenom. Beri: z olimpijskimi odličji. Slovenskim športnikom bo na voljo 17 priložnosti, v toliko športnih panogah bomo nastopili. Doslej se je rekordna bera dvakrat ustavila pri petih medaljah, leta 2008 v Pekingu in 2021 v Tokiu, ko smo našo Zdravljico slišali kar trikrat, pripeli so nam jo Benjamin Savšek, Primož Roglič in Janja Garnbret. Vsaj dva od teh bosta zanesljivo v Parizu, lahko da tudi tretji.
Nekako logično bi torej bilo, da se iz Francije vrnemo s kakšnim odličjem več. Blizu mi je sedmica. Ker je glavni dobitek na lotu, ker je sedem pravljično število. Sneguljčica se je denimo družila s sedmimi palčki, nenasitni volk se je spravil na sedem kozličkov, veliko tega se je zgodilo za sedmimi morji, še več za sedmimi gorami. In pod pariško olimpijsko zastavo se bo dvakrat po sedem dni pehalo 90 slovenskih športnic in športnikov. Onih in takih, ki trenirajo malodane od rojstva. Kaj vse zanje, njihove ambicije naredijo mami, oči, družina, klub, sponzorji? Koliko let trenirajo, se mučijo, ne žurirajo, sanjajo o slavi, zmagujejo in so poraženi, dokler ne gredo na tiste olimpijske igre, ki so vsakomur sanje? Pa ne zato, da so denimo sedemintrideseti, nakar njihovo ime in priimek ponikneta v brezno pozabe. Reci športniku, da je važno zgolj sodelovati, pljunil ti bo v obraz.
Morda se takrat, ko ni več hormonov in adrenalina, pripovedovanje nekoga, kako je nekoč sodeloval na neki olimpijadi, zdi celo všečno in prijetno. A zgolj zato, ker je starost odpuščajoča tudi do sebe. Pozabi, da je v športu, tako kot v ljubezni, edino zares pomembno biti prvi, najboljši. Dajmo, naši!
