NA KOŽO

Komentar Bojana Budje: Podobnost

Tolaži me le, da mi velikonočnih šunk, krač in pirhov že desetletja nihče ne prešteva.
Fotografija: FOTO: A_lein Getty Images/istockphoto
Odpri galerijo
FOTO: A_lein Getty Images/istockphoto

Grdo sem se uštel lani. Na današnji dan, torej na velikonočno soboto, sem v tem okviru zapisal: »Četudi sončna, vremensko nasmejana, ostaja ta praznična sobota vsebinsko temačna, zaprta v domove, med stene. Brez druženja in prijateljevanj ob številnih omizjih na tržnici, brez popoldanskih snidenj pred cerkvami in kapelicami ob žegnu velikonočnih dobrot. Tudi brez običajnih ponedeljkovih obiskov sorodnikov, znancev. Vse bo drugače. Verjamem, da edinkrat, da se ne ponovi nikoli več.«


Pa se je! Po letu dni še vedno nismo opravili s tem virusom, celo nasprotno, po nas strelja s še več orožji. Ni ga, ki bi vedel, kako in kdaj se bo to končalo.

Ne bom več napovedoval, lahko le upam. Kajti velika noč je za kristjane praznik veselja in upanja. Tega nam ne more vzeti nič in nihče. Navsezadnje smo stopili v najpomembnejši krščanski praznik, ko bo jutri zjutraj, tretji dan po križanju, od mrtvih vstal Jezus Kristus. Mlatili bomo krače in šunke, ki upodabljajo Kristusovo telo, pirhe, ki simbolizirajo Jezusove solze, tudi kaplje krvi, se solzili ob hrenu, ki pooseblja žeblje, s katerimi je bil pribit na križ, jedli kruh in pecivo kot simbol trnjeve krone na glavi.

Po zadovoljnih obrazih trgovcev sodeč smo se vsaj večinsko s tovrstnimi artikli dobro založili; samo ta vikend naj bi Slovenci pospravili kakih 13 milijonov jajc, pretežno obarvanih in dosledno požegnanih na daljavo. Podobno kot lani bodo namreč duhovniki tudi letos vsa bogoslužja opravili sami v zaprtih cerkvah brez enega samega vernika. Pa se hote ali nehote spomnim nekih drugih časov. Moja in še kakšna generacija jih je doživela v podobi nekih drugih ukrepov.
FOTO: A_lein Getty Images/istockphoto
FOTO: A_lein Getty Images/istockphoto

Ko smo pirhe barvali skrivaj, obred velikonočnega žegna pa je bil tako rekoč protidržavno dejanje. Bili so časi maršala, ki nas je strogo gledal s sten sleherne učilnice, zdelo se mi je, da nam tovariš Tito vidi v drobovje, kje se skriva kakšen košček velikonočne gnjati ali ostanki pirha. Velikonočni zajtrk je bil pač do vrhovnega poveljnika nevljudno, neprimerno dejanje. Resda zanj ni bil nihče neposredno kaznovan, a dlje kot do mesta nižjega delovodje zaradi ideološke spornosti zanesljivo ni prilezel. Komunizem in Cerkev si pač nista bila na ti.

Saj ne, da mi je s tem spoznanjem danes kaj bistveno lažje preživljati že druge korona velikonočne praznike, tolaži pa le. Ker mi šunk, jajc in krač v hladilniku že desetletja nihče ne prešteva. Jem lahko po mili volji in brez posledic. Dokler me ne pogleda doktor ali ona.

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije