Komentar Bojana Budje: Rdeča je zelena

Tudi barve urejajo naše življenje. Vsakodnevno in vse bolj. Tokrat izjemoma ne mislim na politiko, beseda je o semaforjih. Ljubljana se polni, povprečen čas za kilometer poti z avtom po mestu je pol ure.


Denimo zjutraj in popoldne, ko semaforji delajo dodatno zgago, cestnoprometna pravila si vsak tolmači po svoje, policisti se praviloma ustrežljivo skrijejo, v avtomobilih pa sedi zgolj šofer. In tako postaja ena ura ali več v avtu za nekaj kilometrov do doma ali v službo za prenekaterega kar način bivanja.

Nekaj takega kot umivanje zob ali sveže jutranje gate. Vnaprej je določeno, da bomo na poti za ljubi kruhek v plehu prebili kar lep kos življenja. Svet pač ni narejen tako, da bi bilo delo pri roki, pravljice o hitrem, tekočem, urejenem mestnem prometu so zgolj pravljice.
Zgradili smo sistem, ki nam za poti, ki človeku niso v veselje in zabavo, krade čas. Dobesedno. Da razrahljanih živcev niti ne omenjam. Čeprav tu, kot še marsikje ne, ni logike. Sploh ne vem, čemu se razburjamo, si dvigujemo pritisk in adrenalin, ko pa dobro vemo, kaj in kako bo. Vsako jutro, sleherno delovno popoldne. Zgražanje je odveč, tudi moraliziranje o enem človeku v enem avtu, porabi energije, onesnaževanju.

Državi je tako ravnanje všečno in donosno, od bencina in dizla dobi več davkov, tudi avto bomo prej zamenjali in spet bo kdo zaslužil. Sistem teče, pravzaprav je popoln. Včasih je pač življenje bolj banalno, kot se zdi na tretji pogled. Človek je potreboval milijon let do dva, da je izumil avto, sedaj ga ima in se z njim seveda veselo vozaka. Vsak v svojem egu, tu ni moraliziranja in gospodarnosti. Navsezadnje, le kaj bi v tistem izgubljenem času, če bi nam bil denimo na voljo v kakšni drugačni izvedbi, počeli pametnejšega, koristnejšega, zgodovinskega? Nemara spali zjutraj uro dlje, popoldne pa poležavali na kavču še eno več. Sprejmemo ali ne, tudi pot je način bivanja.

Praviloma razmišljam konservativno, takega me je pač naredilo življenje. Zato niti najmanj ne delim veselja, vzhičenosti, optimizma ob včerajšnji montaži prvega prometnega znaka, s katerim je dovoljeno zavijanje v desno ob prižgani rdeči luči na semaforju. Nisem namreč prepričan, da bodo novo prometno ureditev razumeli vsi enako, vključno s policaji. Spomnim se namreč soseda, kako je ondan na policijski postaji čakal debele štiri ure. Nakar se mu je policist opravičil, češ da se je zgolj stuširal. Kajpak strogo po črki zakona. Pipo je privil vsakič, ko se je na bojlerju prižgala rdeča luč.