Komentar Bojana Budje: Samoočiščenje
Zdravniki so bogovi v belem. Ker nas rešujejo pred gospo matildo in njeno koso, ker odločajo med življenjem in smrtjo, o našem daljšem ali krajšem bivanju v tostranosti. Zato ne čudi, da smo bili do njih tako strahospoštljivi. Da sem zapisal v pretekliku, ni naključje. Kajti sprožil se je plaz belih grehov, ki mu ni videti konca.
Če kaj, potrebujejo zdravniki samoočiščenje. Takoj! Če ga bodo zmogli, bodo znova spoštovani.
Domala vsak dan naplavi kakšno razodetje, od onega, kako je nevrokirurg iz UKC poleg rednega plačila za opravljeni poseg zahteval še nekaj tisočakov zase na račun v Hongkongu, do razkritja iz reške pediatrije, kjer je bilo evidentirano delo dveh pediatrov v istem času, ko je bila njuna prisotnost zabeležena tudi v ljubljanski bolnišnici. Ter še in še.
Bogovi torej tudi grešijo. Dokazano! In slej ko prej se bodo morali sprijazniti s spoznanjem, da imamo tudi njih pravico deliti na sijajne, odlične, dobre, manj dobre, slabe, poštene, nepoštene, odgovorne, neodgovorne, tudi nevarne. Kot je to v vseh poklicih. A z eno veliko razliko. Politik lahko zafura državo, pa mu ne bodo podrli spomenika, kuhar danes prismodi golaž, jutri bo skuhal imenitnega, čevljar v zmedi naredi dve levi obuvali, a bo jutri dve desni in para bosta nared, novinar v zmoti napiše neresnico, jutri bo resnico. Od tega in podobnega se ne umira. Od zdravniške napake, malomarnosti, neodgovornosti pač. Ključ odnosa med zdravnikom in pacientom je zaupanje. Ko je porušeno, je porušeno vse. Celo ozdravljivo postane neozdravljivo.
Če kaj, potrebujejo zdravniki samoočiščenje. Takoj! Če ga bodo zmogli, bodo znova spoštovani. Pot do spoštovanja sta resnica in zavedanje, da tolerance do dohtarjev praktično ni. Navsezadnje opravljajo enega najbolj cenjenih poklicev na svetu. Belina zdravniških halj je danes poflekana, omadeževana. Madežev je čedalje več. Operejo jih lahko le tri čistila: odgovornost, strokovnost, požrtvovalnost. Ko bodo halje vsaj približno čiste, se bo vrnilo zaupanje.
Danes si še vsega štiri odstotke Slovenk in Slovencev upa priznati, da jih daje takšna ali drugačna bolezen. In da torej za bivanje v tostranstvu potrebujejo zdravnika. Kar lahko razumemo tudi kot strah, ali imajo navkljub vsem plačanim obveznostim osnovnega in nemara še dodatnega zdravstvenega zavarovanja v žepu dovolj cvenka za nakazilo na kak privatni hongkonški bančni račun. Ali da jih bognedaj operira doktor, ki istočasno opravlja operativni poseg v reški bolnišnici.
