Komentar Bojana Budje: Sodna ura
Ura, ki že vse od leta 1947 simbolizira bližajočo se svetovno kataklizmo, je neizprosna. Z univerze v Chicagu, koder ura sodnega dne domuje, so te dni sporočili, da njeni kazalci znova kažejo 90 sekund do polnoči. Kar pomeni, da je že drugo leto zapored najbliže polnoči v svoji zgodovini. Planet in človeštvo sta ogrožena, navsezadnje so sodno uro ustanovili znanstveniki takega kalibra, kot sta Albert Einstein in Robert Oppenheimer.
Svet torej še nikoli ni bil bliže globalni katastrofi, svojemu koncu. Krivci? Vojna v Ukrajini prinaša nenehno nevarnost stopnjevanja v jedrski konflikt, podobe iz Izraela in Gaze dodatno najbolje ponazarjajo grozote moderne vojne. Spomnim se denimo panike, ko je ruska teve postaja, ki jo lastniško obvladuje Kremelj, zagotovo ne brez razloga državljanom priporočila, naj si v kovčke kot najnujnejše potrebščine spakirajo jod, riž, ovsene kosmiče, vodo, čim manj sladkarij in dovolj mesnih konzerv.
Znanstveniki vsemu temu dodajajo še podnebno krizo in dejstvo, da je bilo lansko leto najbolj vroče doslej, nadalje razpad sporazumov o zmanjšanju jedrskega orožja ter ne nazadnje grožnjo dezinformacij, ki jo prinaša razvoj umetne inteligence.
Ne gre več za preroške napovedi, ko so apokalipso najavljale krščanske skupine, ali za prepričljivo napoved portoriškega duhovnika, ki je napovedoval konec sveta že pred osmimi leti. Gre za dejstva, ki nakazujejo poslednjo sodbo človeštvu. Pišemo si jo sami s prizori, ki smo jim priče vsakodnevno. Zna biti, da bo sodba kmalu postala pravnomočna. In izvršljiva. Preroki z njo nimajo nobenega opravka, tudi ne mnogotera verstva in njih bogovi, ki nas prepričujejo, kako živimo v najslabšem obdobju v zgodovini človeštva. Dogajanja so resnična z dotikom in razsežnostmi kataklizme. Po tej sodbi zanesljivo ne bo nirvane. Tudi ne olajšanja. Vprašanje, koliko bo sploh še življenja.
Vojne in vreme so že nekaj časa naša usoda. Sedaj vse bolj še umetna inteligenca. Na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je hladna vojna bližala koncu, je ura sodnega dne kazala 17 minut pred polnočjo. Torej 1020 sekund. Danes jih le še devetdeset. Svet potrebuje takojšnje ukrepe, brez njih se bodo kazalci sčasoma poklopili. Ura bo odbila polnoč. Kdaj? Lahko da nekoč, lahko da jutri. Koliko je do tja, ne ve nihče. Bolje tako. Na dolgi rok smo tako vsi in vse mrtvi. Čeprav ne verjamem docela. Ker nočem verjeti. Me pa zelo skrbi.
