Komentar Bojana Budje: Srečno 2025!

Živimo zadnjo soboto v letu 2024. Torej pišem zadnjo letošnjo kolumno. Bliža se pač dan, po katerem bo menda vse drugače. Padale bodo zaobljube o zdravem načinu življenja, v katerem ne bo več mesta za alkohol in tobak, z jedilnikov bomo črtali kruh, testenine in krompir, naše ude bomo dnevno preklapljali na program intenzivnega gibanja ter še in še.

Čas pa je tudi za voščila, v katerih baje ne sme manjkati besede sreča. Kajti teh pet črk pooseblja stanje duha, za katerega so značilni zadovoljstvo, ljubezen, veselje. Filozofi ji pravijo stanje popolne zadovoljitve in odsotnost vsakršne želje. Ali res? Okusi so različni, temu primerne tudi razlage.

Po eni teh je s srečo moč tudi zaslužiti. Dva decembrska srečneža denimo prav te dni preštevata novce, prislužene na eurojackpotu in lotu. Pa četudi nas statistiki prepričujejo, da so za kar štiri desetine Slovenk in Slovencev igre na srečo docela nekoristno početje. Kar dokazuje, da za živelj pod Alpami sreča ni kraj, kamor potujemo, ampak predvsem način potovanja. In tudi zato nas je množica takih, ki se v času božično-novoletnih praznikov ne počutimo kaj dosti drugače kot kak mesec, dva, pet prej. Menda le za tretjino pomenijo ti dnevi več veselja in sreče, a hkrati je vsaj 15 odstotkov onih, ki jim Božiček in dedek Mraz prinašata žalost. Ker so sami, ker nimajo praznikov s kom deliti, če pa koga imajo, ga nimajo s čim razveseliti. Ker nimajo za potico, kaj šele za ameriškega božičnega purana ali silvestrskega pujsa. Ker jim je sreča v življenju obrnila hrbet.

Pa smo spet pri sreči. Če nam bo čisto zares postala predvsem način potovanja skozi življenje, se bomo znali veseliti tudi drobnih stvari. Denimo tega, da se je sonce ob zimskem obratu spet vrnilo, da je svetloba premagala temo, življenje pa smrt. Že starokitajski filozof Konfucij je učil, kako je sreča pravzaprav v vsem. Treba jo je le znati razločiti.

Sam bi bil najbolj srečen, če bi se Slovencem sčasoma vrnili prazniki, ki so nekdaj tako prijetno dišali po domu, domačnosti, tradiciji. Namesto tega poneumljenega cirkusa, ki smo mu priča že vse od zadnjih novembrskih (!) dni. Kot da moramo kupiti prav vse, kar nam namenjajo onstran velike luže! Spoštujem Krištofa Kolumba, ki je koncem 15. stoletja odkril Ameriko, a roko na srce, prav nič ne bi imel proti, ako bi jo zgrešil. Bi bilo več dobrega in več srečnih. Naj bo takih v letu 2025 čim več!