NA KOŽO
Komentar Bojana Budje: Starost
Mirno bi lahko že danes mejo, kdaj komu reči, da je star, dvignili na vsaj 73 let.
Odpri galerijo
Nič na svetu ni nesmrtnega. Ker pač nesmrtnosti ni. Še čas bo enkrat doživel svoj konec, tako kot je imel tudi svoj začetek. Lahko govorimo le o poti proti nesmrtnosti, njeno zadnje dejanje je starost. Nihče je ne mara. Ker smo pač rojeni za to, da živimo. Čim dlje. A kje so meje našega življenja?
Znanstveniki pravijo, da bomo kmalu dostojno živeli sto in več let. Saj se je v teh nekaj tisoč letih civilizacije človekovo življenje samo daljšalo. Učili so nas, denimo, da sta neandertalec in njegov tedanji sodobnik, naš prednik Homo sapiens, živela tja do 30 let. Današnje meje so za tisti čas nepojmljive. Kot bodo jutrišnje za našo sedanjost. Podaljševanje življenja je pač neke vrste nadomestek nesmrtnosti.
Naši zahodni sosedje so, zdi se, na tej poti prišli najdlje. Italijani, drugi najstarejši narod na zemeljski obli, so svetu naznanili, kako se prebivalci na Apeninskem polotoku počutijo stari šele po 75 letih življenja. Saj da njihov današnji 75-letnik deluje in živi življenje, kot ga je 55-letnik tam nekje v 80. letih prejšnjega stoletja.
Ali drugače: 65 let star Italijan premore danes takšne fizične in kognitivne zmogljivosti, kot jih je imel njegov 20 let mlajši rojak pred 30 leti. Starostne lestvice niso dvignili na pamet; imajo namreč 22 odstotkov življa, starejšega od 65 let, devet desetin med njimi jih je dobrega zdravja, vsak tretji je celo redno fizično aktiven, neverjetnih 80 odstotkov pa jih je zadovoljnih in srečnih s svojim življenjem.
In kot se spodobi, bomo morali zahodnim sosedom počasi slediti tudi Slovenci. Mirno bi lahko že danes mejo, kdaj komu reči, da je star, dvignili na vsaj 73 let. Natančnejši bom. Moški, ki so v deželici pod Alpami dopolnili 65 let, lahko pričakujejo še 8,4 leta zdravega življenja, ženske nekoliko manj, 8,2 leti. Ni slabo. Sploh ne, ker smo dedci tokrat izjemoma boljši od babn'c.
Če kaj, zdaj torej zanesljivo vem, da (še) nisem star. Verjetno sta enako ponosni vnukinji, ki imata mladega dedka. Mi pa še veliko manjka do Ramzesa II., egipčanskega faraona, ki je vladal v 13. stoletju pred našim štetjem. Na prestolu je ždel 67 let, dočakal pa za tiste čase osupljivih devet desetletij. Ali v sedanjost prevedenih vsaj 130 let. Zgodovinarji so mu pripisali šest glavnih žena, hareme pomožnih in več kot 100 otrok. Po tem kriteriju nikoli ne bom dočakal Ramzesove starosti.
Mirno bi lahko že danes mejo, kdaj komu reči, da je star, dvignili na vsaj 73 let.
Znanstveniki pravijo, da bomo kmalu dostojno živeli sto in več let. Saj se je v teh nekaj tisoč letih civilizacije človekovo življenje samo daljšalo. Učili so nas, denimo, da sta neandertalec in njegov tedanji sodobnik, naš prednik Homo sapiens, živela tja do 30 let. Današnje meje so za tisti čas nepojmljive. Kot bodo jutrišnje za našo sedanjost. Podaljševanje življenja je pač neke vrste nadomestek nesmrtnosti.
Naši zahodni sosedje so, zdi se, na tej poti prišli najdlje. Italijani, drugi najstarejši narod na zemeljski obli, so svetu naznanili, kako se prebivalci na Apeninskem polotoku počutijo stari šele po 75 letih življenja. Saj da njihov današnji 75-letnik deluje in živi življenje, kot ga je 55-letnik tam nekje v 80. letih prejšnjega stoletja.
Ali drugače: 65 let star Italijan premore danes takšne fizične in kognitivne zmogljivosti, kot jih je imel njegov 20 let mlajši rojak pred 30 leti. Starostne lestvice niso dvignili na pamet; imajo namreč 22 odstotkov življa, starejšega od 65 let, devet desetin med njimi jih je dobrega zdravja, vsak tretji je celo redno fizično aktiven, neverjetnih 80 odstotkov pa jih je zadovoljnih in srečnih s svojim življenjem.
In kot se spodobi, bomo morali zahodnim sosedom počasi slediti tudi Slovenci. Mirno bi lahko že danes mejo, kdaj komu reči, da je star, dvignili na vsaj 73 let. Natančnejši bom. Moški, ki so v deželici pod Alpami dopolnili 65 let, lahko pričakujejo še 8,4 leta zdravega življenja, ženske nekoliko manj, 8,2 leti. Ni slabo. Sploh ne, ker smo dedci tokrat izjemoma boljši od babn'c.
Če kaj, zdaj torej zanesljivo vem, da (še) nisem star. Verjetno sta enako ponosni vnukinji, ki imata mladega dedka. Mi pa še veliko manjka do Ramzesa II., egipčanskega faraona, ki je vladal v 13. stoletju pred našim štetjem. Na prestolu je ždel 67 let, dočakal pa za tiste čase osupljivih devet desetletij. Ali v sedanjost prevedenih vsaj 130 let. Zgodovinarji so mu pripisali šest glavnih žena, hareme pomožnih in več kot 100 otrok. Po tem kriteriju nikoli ne bom dočakal Ramzesove starosti.
