Komentar Bojana Budje: Svečnica
Včeraj smo obeleževali svečnico. Dan torej, s katerim kristjani zaključujejo božični čas. V spomin na svetopisemski dogodek, ko sta Marija in Jožef nesla malega Jezuščka v judovski tempelj. Sleherna mati je morala namreč po tedanji zapovedi na štirideseti dan po porodu sina odnesti v tempelj, tam čim več darovati in se na ta način odkupiti, očistiti. Grehov, kajpak. Tudi zato Cerkev svečnico praznuje kot dan Bogu posvečenega življenja, ko morajo redovniki, ki so se odločili za posvečeno življenje, obnoviti svoje redovniške zaobljube. V prvi vrsti zavezi samskemu stanu, uboštvu in pokorščini predstojnikom. Pa seveda brezgrešnemu življenju.
A eno je zaobljuba, nekaj docela drugega pa stvarnost. Ta nam v imenu slovenske Katoliške cerkve sporoča, da število vernikov v deželici pod Alpami upada. V zadnjih dveh desetletjih za približno desetino, še večji je manko krščenih otrok, posledično tudi prvih obhajil, birm in cerkvenih porok. Razlogi? Največji v grešnem življenju brezgrešnosti zavezanih redovnikov. V njihovi dvoličnosti. Vidimo in slišimo, kako ta samozadostna, tudi neznansko bogata in dokazano vplivna Cerkev s prižnic grmi proti grehom vseh barv in odtenkov. Kako zviška gleda v naše grešne duše. Spolnost jim je nenehno na jeziku, tako rekoč iztrebili bi jo. Razen seveda kot akt gole človeške reprodukcije, ki naj bi jim ohranila dovolj veliko čredo poslušnih vernih ovčic. Potem pa se njim, Vatikanu, duhovščini, dogajajo razkritja, ki presegajo vseh sedem smrtnih grehov. Le kaj je hujšega, bogokletnejšega, sprijenejšega kot nadlegovanje in spolno zlorabljanje nemočnih otrok?! Ubijanje mladih duš, katerih posledica so tisoči in tisoči pohabljenih otrok. Za vselej. Dvomim, da je Bog za ta greh predvidel odpustek.
Grehi, ki jim Cerkev pravi naglavni, se torej lepijo tudi na njene glasnike. Od papeža, kardinala, škofa do župnika in zadnjega fajmoštra v najbolj zakotni fari. Pohota, napuh, pohlep so doma tudi tam, koder nam pridigajo o čistosti. Spomnimo se le patra Rupnika, našega jezuita, znamenitega in iskanega cerkvenega umetnika, ki naj bi imel spolne odnose s kar nekaj ljubljanskimi redovnicami, eno izmed njih da je celo v spovednici odvezal greha za občevanje z njim. Verjamem, da je včeraj veliko redovnikov obnovilo svoje zaobljube o brezgrešnosti. Vem pa tudi, da si bodo pohota, seks in Cerkev še naprej vztrajno podajali roke v podobi takšnih in drugačnih zlorab. Me ne čudi, da tako Cerkev zapušča celo sam Bog.
