Komentar Bojana Budje: Triglav
Triglav, z 2864 metri najvišji vrh Julijskih Alp in kakopak tudi Slovenije, ni le gora. Pooseblja Slovenijo, je njen ponos in simbol. In prav na današnji dan pred 245 leti, torej davnega 26. avgusta 1778, je nanj na pobudo gospodarstvenika in polihistorja Žige Zoisa prvikrat stopila človeška noga. Menda dokazano moška. Vzpon se je posrečil štirim domačinom iz Bohinja, rudarjema Luki Korošcu in Matevžu Kosu, gamsjemu lovcu Štefanu Rožiču in ranocelniku Lovrencu Willomitzerju. Šele 92 let kasneje je vrh Triglava prvikrat stala tudi ženska, podvig je uspel 20-letni Rozaliji Škantar iz Srednje vasi. Tako viri.
Bogata in pisana je zgodovina očaka, ki je ime dobil po svoji troglavi podobi; prvič je kot Terglau zapisano že leta 1452. Podatki za leto 1897 denimo kažejo, da je vrh obiskalo 313 planincev, danes se ta številka meri v deset tisočih obiskovalcih. Nemara najzaslužnejši za tak razmah slovenskega planinstva je dovški župnik Jakob Aljaž. Prvikrat se je na Triglav povzpel leta 1887 in očaran nad krasoto gora za 1 goldinar od dovške občine odkupil 16 kvadratov vrha ter na njem zgradil znameniti stolp. Delo je zaupal Antonu Belcu iz Šentvida pri Ljubljani, ki je bivak sestavil iz šestih delov. Z vlakom so jih prepeljali v Mojstrano, nakar jih je 6 nosačev v enem tednu spravilo vrh Triglava, kjer je Aljažev stolp v pičlih petih urah dobil svojo sedanjo podobo. Na koledarju je bil izpisan 7. avgust 1895. Vse stroške izdelave – šlo je za okroglih 300 goldinarjev – je kakopak pokril Jakob Aljaž.
Triglav je bil tudi najvišja gora eks Juge. Mogočen in ponosen je spisal na tisoče zgodb, nekaj celo po zaslugi Slovenskih novic in priloge TT, ki je leta 1966 prvikrat organizirala pohod stotnije žensk do Aljaževega stolpa; vzpon je zatem doživel več kot 50 ponovitev. Z očakom Triglavom pa je povezano tudi eno najbolj simbolnih poglavij slovenskega osamosvajanja. 12. junija 1991 je na njem zaplapolala čisto prava slovenska zastava. Tisti, ki so bili z njo takrat pri stolpu, so skupaj z dvema milijonoma Slovenk in Slovencev verjeli, izkazani patriotizem je bil pristen in čist, prav nič zaigran, ali celo zaukazan, kot v časih Juge.
Danes je tiste vere le še za vzorec. In ko kdaj tako preštevamo zastave in patriotizem, bi bilo dobro vedeti, kdo in zakaj je nad novo državo razočaran. In ali mu tisto, kar vihra in plapola, nemara ne govori predvsem o velikih ali celo neizmernih različnostih v položaju in denarju, o krivici in bedah. Ter malo o domoljubju in upanju.
