NA KOŽO

Komentar Bojana Budje: Tunel brez luči

Abraham Lincoln je že pred poldrugim stoletjem svaril, da je delo pomembnejše od kapitala.
Fotografija: Kres na Rožniku. FOTO: Črt Piksi
Odpri galerijo
Kres na Rožniku. FOTO: Črt Piksi

Smo tako rekoč sredi prvomajskih praznikov. Pa četudi bo praznik dela šele pojutrišnjem. Sosledje dni je bilo užitkarjem tokrat več kot naklonjeno, en sam dan dodatnega dopusta je prinesel kar šestdnevno lenarjenje. Kjer koli že. Ti in taki niti za drobec sekunde ne pomislijo na praznično izročilo, na prve delavske demonstracije v daljnem Chicagu davnega leta 1886, tudi ne na poznejša borčevsko-delavska petelinjenja. Ker jim ni treba, ker imajo delo in dovolj denarja. A če je že dela danes dovolj malodane za vse, ki si ga resnično želijo in potrebujejo, z evri ni tako. Kapitalizem, ki smo ga sprejeli s takšnim navdušenjem, nam nastavlja še svoj drugi obraz. Veliko manj prijazen.

Spomnim se ne tako davnih besed največjega slovenskega sindikalista po imenu Dušan o pravici in treh tretjinah. Kajpak dobička. Ena da naj gre lastniku, druga državi, tretja pa delavcu. S čimer je sprožil strel proti kapitalu in kapitalistom. A izstreljeni naboj je bil prazen. Je bilo, je in bo tudi v prihodnje, da bodo na eni strani milijonarji, na drugi pa vsi tisti, ki to niso. In pika. Vsa čast sicer ministru za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je včeraj, na praznični predvečer, slovenskemu delavstvu namenil zavezo, da ostaja boj za delavske pravice in pravičnejšo družbeno ureditev temeljni izziv sedanjosti. Malo pa o tem, kako jo izpolniti. Ali poenostavljeno: tu ni luči na koncu tunela, še dobro, da je vsaj tunel, skozi katerega velika večina nekako rine skozi življenje. To je boj za preživetje. Navsezadnje je Abraham Lincoln že pred poldrugim stoletjem svaril in dokazoval, da je delo pomembnejše od kapitala. Da ta nikdar ne bi obstajal, ako pred njim ne bi bilo dela. Pa se je kaj spremenilo? In se tudi ne bo.

Kres na Rožniku. FOTO: Črt Piksi
Kres na Rožniku. FOTO: Črt Piksi

Imejmo praznike dela. Že zavoljo dveh službovanja prostih dni, po čemer smo menda edini v Evropi. Tudi zavoljo prvomajskega golaža, mlajev, kresov in druženj. Pa seveda prvomajskih vandranj ter dodatnih zaslužkov Kompasa, Sončka, Relaxa, Palme, Odiseja ter ostalih turističnih delavcev. Nikar pa na prvi majski dan dolgoveziti o delavstvu in njegovih pravicah! Če že, se raje spomnimo, da smo se 1. maja 2004 Slovenci končno vrnili domov. Tja, kamor sodimo. Koder smo od naselitve izza mitskih Karpatov v kraje pod južnimi Alpami živeli že kakšnih 1300 let. V Evropo.

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije