NA KOŽO
Komentar Bojana Budje: Učna ura
Zakaj bi morali biti vsaj v teh dneh hvaležni preprostemu dejstvu, da živimo v Sloveniji?
Odpri galerijo
Začele so se krompirjeve počitnice. Vsaj polovični krivec zanje je poleg skorajšnjega dneva mrtvih še dela prost 31. oktober, imenovan tudi dan reformacije. Najdejo se, ki jim je to priložnost za ugibanje, kaj sploh je reforma. Tudi ker nas politiki prepričujejo, da jih potrebujemo. Celo toliko njih, da bi lahko skorajšnji praznik slavili enotno, ne le v krajih geografske kokošje glave.
Navsezadnje Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) reforme še zdaleč ne omejuje zgolj na Lutrovo gibanje za prenovo katoliške vere in cerkve, temveč jo definira kot spremembo nečesa, največkrat ureditve. Denimo pokojninske, h kateri so se včeraj spravili poslanci s seciranjem novele zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. A jim je od besede reforma uspelo spisati kvečjemu osemnajsto črko abecede. Še zmeraj bolje kot nič!
Sam se na predvečer praznika ne bi spogledoval s slovarjem, ostal bi pri razlagi, da je dan reformacije pač posvečen Martinu Lutru in Primožu Trubarju. Z vsem, kar sta naredila dobrega za slovenstvo. Posredno in neposredno. In kot nalašč mi pride v roke pisanje cenjenega kolega Milenka Vasovića, večkrat nagrajenega srbskega novinarja in urednika. Njegova hčerka že nekaj tednov dela kot farmacevtka nekje na severu Norveške. Navdušena nad vsem videnim in občutenim sprašuje očeta, zakaj imajo v tamkajšnji lekarni, kjer je zaposlena, vsaj tretjino zdravil iz slovenske Krke, in kako to, da so v stanovanju, ki ga je najela, domala vsi gospodinjski aparati z oznako Gorenje.
Oče ji zagrenjeno odgovarja: »Vsakdo pošilja v svet tisto, kar ima. Slovenci blago, mi sebe. Le da imajo Slovenci takega blaga vse več, mi sebe vse manj. Oni edini od držav eks Juge več izvozijo kot uvozijo. Njih dva milijona izvozi blaga v vrednosti za 30 milijard evrov, nas sedem milijonov za dvakrat manj. Slovenija je ena redkih evropskih držav, ki jim število prebivalcev raste. Kakšno budalo bo reklo, da zaradi priseljenih Srbov in Bosancev. Nemara, a vprašam se, zakaj se potem nihče ne priseli k nam?« In tako naprej.
Zahvaljujem se kolegi Vasoviću za učno uro. Posebno če je komu odprl oči. Če bo kdo vsaj v teh dneh hvaležen preprostemu dejstvu, da živi v Sloveniji. Ki ji je prvo knjigo v maternem jeziku z gosjim peresom spisal Primož Trubar in nas z njo prvi popeljal v Evropo.
Zakaj bi morali biti vsaj v teh dneh hvaležni preprostemu dejstvu, da živimo v Sloveniji?
Navsezadnje Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) reforme še zdaleč ne omejuje zgolj na Lutrovo gibanje za prenovo katoliške vere in cerkve, temveč jo definira kot spremembo nečesa, največkrat ureditve. Denimo pokojninske, h kateri so se včeraj spravili poslanci s seciranjem novele zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. A jim je od besede reforma uspelo spisati kvečjemu osemnajsto črko abecede. Še zmeraj bolje kot nič!
Sam se na predvečer praznika ne bi spogledoval s slovarjem, ostal bi pri razlagi, da je dan reformacije pač posvečen Martinu Lutru in Primožu Trubarju. Z vsem, kar sta naredila dobrega za slovenstvo. Posredno in neposredno. In kot nalašč mi pride v roke pisanje cenjenega kolega Milenka Vasovića, večkrat nagrajenega srbskega novinarja in urednika. Njegova hčerka že nekaj tednov dela kot farmacevtka nekje na severu Norveške. Navdušena nad vsem videnim in občutenim sprašuje očeta, zakaj imajo v tamkajšnji lekarni, kjer je zaposlena, vsaj tretjino zdravil iz slovenske Krke, in kako to, da so v stanovanju, ki ga je najela, domala vsi gospodinjski aparati z oznako Gorenje.
Oče ji zagrenjeno odgovarja: »Vsakdo pošilja v svet tisto, kar ima. Slovenci blago, mi sebe. Le da imajo Slovenci takega blaga vse več, mi sebe vse manj. Oni edini od držav eks Juge več izvozijo kot uvozijo. Njih dva milijona izvozi blaga v vrednosti za 30 milijard evrov, nas sedem milijonov za dvakrat manj. Slovenija je ena redkih evropskih držav, ki jim število prebivalcev raste. Kakšno budalo bo reklo, da zaradi priseljenih Srbov in Bosancev. Nemara, a vprašam se, zakaj se potem nihče ne priseli k nam?« In tako naprej.
Zahvaljujem se kolegi Vasoviću za učno uro. Posebno če je komu odprl oči. Če bo kdo vsaj v teh dneh hvaležen preprostemu dejstvu, da živi v Sloveniji. Ki ji je prvo knjigo v maternem jeziku z gosjim peresom spisal Primož Trubar in nas z njo prvi popeljal v Evropo.
