Komentar Bojana Budje: V šolo
Živimo še zadnji počitniški vikend. Natanko 192.774 učencev in 84.000 dijakov odšteva zadnje ure počitnic, šola je te dni največkrat izustena beseda. Bi rekel, da zvečine z grenkim priokusom. Izjema je nemara le tistih 20.173 malčkov, ki bodo v ponedeljek prvikrat radoživo zakorakali skozi šolske duri. Še ne vedo, da je konec otroštva, brezskrbnosti, razigranosti, razposajenosti. Da jim bodo že kmalu v glavo vcepili, kako se je treba za neko življenje tam nekje vedno znova učiti, učiti in učiti. Da so ocene iber ales.
Zanimivo, četudi otroci pri nas priracajo v osnovno šolo že s šestimi leti, število prvošolcev pada že osmo leto zapored. A to je že druga zgodba. Povezana z nataliteto in spoznanjem, da dvomilijonsko kvoto življa v deželici pod Alpami ohranjajo zvečine priseljenci.
Kar nekaj novosti čaka mladež v osnovnošolskih in dijaških klopeh, ne bo me čudilo, če se bodo mnogi že po nekaj septembrskih dneh poželjivo spogledovali s prihodnjimi počitnicami, četudi pomožnimi. Tak status imajo denimo krompirjeve konec oktobra, do katerih pa je še dolgih 40 dni. Pa saj so kmalu za njimi božično-novoletne pa zimske in prvomajske. Naj si priznamo ali ne, otroci hodijo v šolo zavoljo počitnic. So jim večja nuja od šole.
In njihov odpor do sedenja v šolskih klopeh je nekaj najbolj naravnega. Kajti s šolo prihajajo prve razlike, zavedanje, da nismo vsi tako enaki, kot smo bili v otroštvu. Hočeš, nočeš spoznavamo, da imajo nekateri več kot mi. Ne le v glavi, tudi pod palcem. Dogajajo se prve krivice, prvi pravi joki, prve stiske, celo obupi. Ko denimo brezčutni na številkah zgrajeni sistem marsikomu zapre želena vrata srednje šole. In prenekateremu spremeni življenje. Potuhnjeno, kurbsko stisne tkanino na situ. Iz nežnih in krhkih učencev poskuša narediti gladiatorje, katerih edina naloga je biti boljši, močnejši od sošolca. Bodisi z nacionalnimi preverjanji, mešetarjenji z ocenami bodisi s takšnimi in drugačnimi zvezami. Na srečo in v tolažbo se tu pojavi znameniti znanstvenik Albert Einstein, ki dokazuje, da so tudi cvekarji za družbo še kako koristni. In da znajo, četudi so kdaj celo pogrnili, spisati kako teorijo relativnosti.
Kar je dokaz, da ni vse v ocenah. Tretjina šolarjev na Otoku je še v višjih razredih prepričanih, da so ribje palčke iz piščancev. Pri nas pa bolj kot ocene v življenju šteje iznajdljivost. Najdražje avte praviloma vozijo oni, ki za Arhimedovo konstanto ali relativno atomsko maso še slišali niso.
