Komentar Bojana Budje: Večinsko srečni
Ta teden smo izvedeli, da je Finska najsrečnejša država na svetu, njeni prebivalci so tako že šestič zapored najbolj razpotegnjenih ust. Kajpak navzgor. Kriteriji za mesto na lestvici, ki jo je letos že desetič pripravila skupina strokovnjakov pod okriljem Združenih narodov, so različni, med njimi so dohodek, socialna podpora, pričakovana starost, osebna svoboda, korupcija. Ter še kaj. Finci nam denimo dokazujejo, da si lahko srečen tudi, če nisi del Natove družine. Zanimivo.
Le od včeraj do jutri bi se po zaslugi Planice na svetovni lestvici sreče uvrstili še višje kot na 22. mesto.
In mi? Te dni smo večinsko srečni zavoljo Planice. Četudi jo kazi vreme. A ona trmasto ostaja naša sreča, tudi edina čisto zaresna in čisto ta prava slovenska športna pravljica z resničnimi junaki. Tod Slovenci vselej zmagujemo. S poleti in drugače. A tudi če bi se po kdo ve kakem naključju kdaj namenilo, da bi pod Poncami najdlje odjadral kak Hrvat, bi pač rekli, da se je to zgodilo v Planici in da se je skakati naučil od Slovencev. V dolini Tamarja smo najsrečnejši, bi rekel, da nedotakljivi. Celo združeni. Le tod je docela vseeno, ali si rdeč, črn, moder ali bel, rumen, zelen, vsi mahamo z zastavo enakih barv, kričimo iste zloge, se nacejamo z laškim in unionom, mlatimo čevapčiče, pleskavice in kranjske.
Zgolj pod Poncami smo Slovenija iz leta 1991. In edinole od včeraj do jutri bi se po zaslugi Planice na svetovni lestvici sreče zagotovo uvrstili višje kot na 22. mesto. Ker vem, da vas zanima, naši južni sosedje so šele 48., Avstrijci 11., Italijani 33. in Madžari 51. Na splošno bi torej morali biti dobrovoljni celo brez Planice, kajti domači statistični urad nas je minule dni dodatno osrečil z novico, da sta ves čas, ali pa vsaj večino njega, srečni kar dve tretjini Slovenk in Slovencev, starejših od 16 let.
Čeprav, roko na srce, ne vem povsem točno, kje se ta sreča skriva. Na obrazih jo zaznavam pretežno le pred izhodnimi vrati gostinskih lokalov, med listanjem časopisja se kdo nasmehne le še ob pogledu na Aljanine ali Kočevarjeve karikature, ob gledanju informativnih teve oddaj pa edinole med minutami, namenjenimi neverjetnim dosežkom naših športnikov. Pa smo – hočeš nočeš – znova v Planici. Zatorej hvala ti za vse zgodbe sreče, ki si nam jih spisala! In da si se zgodila prav nam, navidezno tako dolgočasnemu, nemitskemu in tako nelegendarnemu narodu.
