NA KOŽO
Komentar Bojana Budje: Vrvica brez sreče
Na svetovni dan otrok mladi niso smeli v šolo, med sošolce, prijatelje, na igrišče, v kino.
Odpri galerijo
Imeli smo teden filma. Slovenskega filma. Slovenskim šolarjem smo jih v teh čudnih novembrskih dneh na ogled ponudili šest, od znamenite Vesne v režiji legendarnega Františka Čapa do vsega štiri leta starega Pojdi z mano, pod katerega se je podpisal Igor Šterk. Menda si je filme v samo nekaj dneh ogledalo blizu tisoč mladih, z naskokom pa sta največje zanimanje požela prav Vesna in digitalno restavrirana različica Sreče na vrvici v režiji Janeta Kavčiča. Prva iz davnega leta 1953, druga slabega četrt stoletja mlajša, nastala je v letu 1977.
Domišljam si, da torej tudi mlade daje neke vrste nostalgija. Da si nenadoma želijo drugačne mladosti, drugačnega otroštva od tistega, ki ga živijo danes. Takega denimo, kot smo ga imeli mi in naši starši. Svobodnega, neujetega, naravnega, če hočete od boga danega. Da so siti korone, dnevno deseturnega buljenja v računalniške ekrane, izolacije, pogovorov s samim seboj, blokovske tišine, nenehnih zapovedi, ujetosti med štiri stene, učiteljev in profesorjev na daljavo.
Želijo si življenja in prijateljev. Vsega tega, kar so videli v enem najbolj gledanih mladinskih filmov Sreča na vrvici, posnetem po knjigi Vitana Mala Teci, teci, kuža moj. Vlogo glavnega junaka je briljantno odigral Matjaž Gruden, njegova mati je bila Lidija Kozlovič, od znanih so svoje vloge pridodali še Manca Košir, Ivo Ban, Nino de Gleria, Vesna Jevnikar, Mitja Tavčar. Iskrivih, nepokvarjenih, hudomušnih zgod in nezgod poln film je pravi balzam za današnje ranjene mlade duše. Verjamem, da bi v teh norih časih prav vsi hoteli biti navihani Matici. S srečo, v filmu upodobljeno v prikupnem psu Jakobu, na vrvici. Na tisti, ki jo danes v rokah drži naša mladež, ni sreče.
Poleg ostarelih, ki hirajo in umirajo v domovih za starostnike, so prav mladi največje žrtve pandemije, ki ji ni videti skorajšnjega konca. Kakšna ironija, splet usode: prav včeraj, na 20. novembra dan, smo obeleževali svetovni dan otrok. Ni se še zgodilo, da bi jim kdo na ta dan, njihov dan, prepovedal stopiti v šolo, v razred, med prijatelje, sošolce, na igrišče, v kino.
Drži, preteklost je neponovljiva, a če kdaj, se proti njej oziramo tokrat. Starejšim je spomin nanjo edino zdravilo, ki ga imajo pri roki, mladim pa riše svet za spoznanje drugačen, kot so ga gledali in živeli doslej. Za čisto pravo srečo sta včasih dovolj tudi vrvica in Jakob.
Na svetovni dan otrok mladi niso smeli v šolo, med sošolce, prijatelje, na igrišče, v kino.
Domišljam si, da torej tudi mlade daje neke vrste nostalgija. Da si nenadoma želijo drugačne mladosti, drugačnega otroštva od tistega, ki ga živijo danes. Takega denimo, kot smo ga imeli mi in naši starši. Svobodnega, neujetega, naravnega, če hočete od boga danega. Da so siti korone, dnevno deseturnega buljenja v računalniške ekrane, izolacije, pogovorov s samim seboj, blokovske tišine, nenehnih zapovedi, ujetosti med štiri stene, učiteljev in profesorjev na daljavo.
Želijo si življenja in prijateljev. Vsega tega, kar so videli v enem najbolj gledanih mladinskih filmov Sreča na vrvici, posnetem po knjigi Vitana Mala Teci, teci, kuža moj. Vlogo glavnega junaka je briljantno odigral Matjaž Gruden, njegova mati je bila Lidija Kozlovič, od znanih so svoje vloge pridodali še Manca Košir, Ivo Ban, Nino de Gleria, Vesna Jevnikar, Mitja Tavčar. Iskrivih, nepokvarjenih, hudomušnih zgod in nezgod poln film je pravi balzam za današnje ranjene mlade duše. Verjamem, da bi v teh norih časih prav vsi hoteli biti navihani Matici. S srečo, v filmu upodobljeno v prikupnem psu Jakobu, na vrvici. Na tisti, ki jo danes v rokah drži naša mladež, ni sreče.
Poleg ostarelih, ki hirajo in umirajo v domovih za starostnike, so prav mladi največje žrtve pandemije, ki ji ni videti skorajšnjega konca. Kakšna ironija, splet usode: prav včeraj, na 20. novembra dan, smo obeleževali svetovni dan otrok. Ni se še zgodilo, da bi jim kdo na ta dan, njihov dan, prepovedal stopiti v šolo, v razred, med prijatelje, sošolce, na igrišče, v kino.
Drži, preteklost je neponovljiva, a če kdaj, se proti njej oziramo tokrat. Starejšim je spomin nanjo edino zdravilo, ki ga imajo pri roki, mladim pa riše svet za spoznanje drugačen, kot so ga gledali in živeli doslej. Za čisto pravo srečo sta včasih dovolj tudi vrvica in Jakob.
