Komentar Bojana Budje: Zemlja in človek
Dan matere Zemlje je danes. Zagotovo je daleč najstarejša, menda naj bi štela kar 4,6 milijarde let, doživela in preživela je domala 1700 milijard dni. Bržkone pa še precej več, saj se je ob rojstvu okoli svoje osi sukala hitreje kot danes. Vprašanj, povezanih z njo, je veliko več kot odgovorov. Saj ne vemo niti, kako je neživa materija sploh oživela, kako so iz gline, če se simbolično priklonimo Svetemu pismu, nastala živa bitja. Biblija seveda premore odgovor, marsikomu od nas celo zadostuje razlaga o Bogu stvarniku, razumu, ki je sestavni del človeka in z njim življenja, pač ne.
Če bi vsi ljudje na svetu živeli kot Slovenci, bi zase potrebovali več kot tri Zemlje.
Kakor koli že, radi imejmo to Zemljo. Bolj kot doslej. Omogoča nam življenje, poskrbela je, da sploh obstajamo. In mi? Materinsko ljubezen ji vračamo s sovraštvom. V zadnjega pol stoletja se je populacija rib, ptic, dvoživk, plazilcev in sesalcev na njej zmanjšala za neverjetnih 60 odstotkov! Največ na območju Karibov in Južne Amerike, kjer je v petdesetih letih izginilo devet desetih divjih živali, naša Evropa beleži tretjinski upad. Človek je Zemlji največja grožnja. Zemlja brez ljudi, brez enega samega človeka, bi bila drugačna zgodba. Nekoč je že bila, večino časa, odkar obstaja življenje, na modrem planetu ni bilo ljudi. Naša vrsta je stara vsega pet milijonov let, ko sta se nekemu človečnjaku ali opičnjaku začela dogajati zavest in razum. Milijarde let pred tem človeka ni bilo, življenje pač. Četudi je bilo nekajkrat skoroda izbrisano. Denimo v permu, pred 250 milijoni let, ko je neznana katastrofa pokončala 96 odstotkov življa v morju in nekaj manj na kopnem. Pa je prednik človeka – kar koli že je to bilo – vendarle preživel. Naključje? Srečno ali nesrečno? Kakor za koga. Kajti tudi če človeštvo enkrat kdo ve zakaj nemara izgine, to za mater Zemljo ne bo nobena večja škoda. Kvečjemu olajšanje. Od štiri do pet milijard let, kolikor bo še Zemlja, preden jo scvre v rdečo svetlobo napihnjeno Sonce, je ogromno časa. Za marsikaj. Nemara za marsikoga. Lahko celo, da na pot podobne evolucije do zavesti in razuma stopi katera druga vrsta.
Bomo zgolj čakali in spremljali svoje izginotje? Kaže tako. Majhna Slovenija je denimo letos porabila vse vire in ekosistemske storitve, ki jih Zemlja lahko obnovi v enem letu, v pičlih štirih mesecih. Točneje do 18. aprila. Če bi vsi ljudje na svetu živeli kot Slovenci, bi zase torej potrebovali domala 3,5 Zemlje. A je ostanek sveta še veliko hujši. Žal.
