Komentar Bojana Budje: Žrtve hrane

Hrana je vse. Od nje živimo. In tudi umremo, ako je nimamo. Pojutrišnjem bomo na zemeljski obli slavili svetovni dan hrane. Le 24 ur kasneje bo na koledarju dan boja proti revščini. Da si sledita drug za drugim, zagotovo ni naključje. Ker naključij v življenju ni, vse se dogaja s tem ali onim razlogom. Lakota, pomanjkanje hrane, je eden od simbolov revščine. Verjetno prvi, četudi ne edini.

Zaradi lakote na svetu vsak dan umre 24.000 ljudi, torej eden na vsake 3,6 sekunde. Zavoljo podhranjenosti vsakih 5 sekund umre otrok, smrt jih vsakodnevno pokosi 18.000, na leto je to več kot 6 milijonov. Srhljivo, nepredstavljivo. Človeštva bo že čez tri desetletja okroglih devet milijard. Če ga ne bodo razredčile vojne. Le kdo in kaj ga bo prehranilo? Kriza hrane postaja kriza človeštva.

Tudi v Sloveniji. Smo se sposobni prehraniti sami? Ne. Lani je stopnja samooskrbe z žiti dosegla 73 odstotkov, z mesom že spoštljivih 87, z zelenjavo vsega 38 in s sadjem pičlih 29 odstotkov. Na te številke usodno vpliva vreme, bodisi poplave bodisi suša. Le za ilustracijo: vsega en sam samcat odstotek kmetijskih zemljišč v Sloveniji je pripravljen za namakanje.

Zemlja pa se neusmiljeno segreva, topijo se ledeniki, celo Arktika in Antarktika, podnebne spremembe napovedujejo kataklizmo, njenih razsežnosti in posledic nihče ne zna niti ne zmore oceniti. A prva, resda simbolna, je že tu; naš vsakdanji kruh nenadoma le ni več tako vsakdanji ter sam po sebi dan in razumljiv. Morda bo to ljudem vrnilo spodobnost do tega kruha in vsega, kar ta kruh simbolizira. To, da hrana dobiva tisti pomen, ki ji pripada, je svojevrsten moralni dogodek.

In moralni zmagovalci so tisti z začetka človeške prehranjevalne verige: kmetje, poljedelci, živinorejci, ribiči, sadjarji, čebelarji. Tisti vedno ponižani in razžaljeni. Ne gre za vračanje v čas Kajna, Abela in Noeta, gre za zavedanje, da svet toliko hrane, kot je potrebuje, ne zmore pridelati brez kemije. A tudi ne brez čebel. In škarje se zapirajo. V igri je grozeča napoved, da zna biti v prihodnjih letih bolj ali manj lačnih 22 milijonov nas, Evropejcev! Kaj šele Afričanov in Azijcev!

Tekočega traku, na katerem bodo izdelovali mehanske čebele, ni. Ko bo čez tisoč let mogoče tudi to, bodo rastline najbrž oplojene brez čebel in vetrov. A zna biti, da takrat na svetu ne bo več nikogar, ki bi jih pojedel. Če bodo ljudje takrat sploh še jedli.